Brez kričanja, umirjeno, počasi in potihoma. Prvi pripovedovalec narave sir David Attenborough še danes, ko je svet kakofonija kričanja, vpitja in vreščanja v stilu krošenj kakega izjemno bogatega pragozda z obilico opic, pritegne pozornost in koncentracijo z umirjenim tihim pripovedovanjem. "Želel sem praznovati v miru, a očitno ste imeli drugačne načrte," je dejal v zahvali za voščila, ki se te dni vrstijo od povsod. Tu so voščila, slavja in praznovanja, prireditve in projekcije njegovih izjemnih dokumentarcev. In naj bo to proslavljanje slavnega pripovedovalca narave dober znak - znanilo, da temeljno znanje in vedenje še štejeta. Pa opomnik, da je narava čudo, ki se mu nikoli ne smemo nehati čuditi.
Prav njegovo skromno, ponižno in vedno enakovredno podajanje zgodb tudi najdrobnejših bitij, naj bo to uš, mravlja ali gosenica, vse do velikih kitov in najbolj krvoločnih plenilcev nas vztrajno opominja, da v naravi ni hierarhije, to si je izmislil človek, ne primati. Sir David Attenborough iz žuželke ali ekosistema vedno naredi osrednjo zvezdo in v nasprotju z novodobnimi dokumentarci, ki v ospredje postavljajo raziskovalce, celo avanturiste ali lovce, hunterje, je v njegovih filmih obvezno glavna narava in jo tako tudi predstavi. Njegov domači BBC - ni nepomembno - ima posluh.
Za sira Davida Attenborougha je bil trenutek, ki je zaznamoval njegovo otroštvo – in verjetno celo njegovo kariero – tisti, ko je vandral po angleškem podeželju in odkril fosil. Zanimivo, čisto enak navdih je gnal Charlesa Darwina. Tudi njega je za raziskovanje narave navdušil že davno izumrli svet v kamnu. "Tam, popolna v vsaki podrobnosti, ki se je lesketala, kot da bi bila pravkar spolirana, zvita morska školjka ... predmet dih jemajoče lepote," se je spominjal leta 2009 desetletnega Davida: "In moje oči so jo prvič videle, odkar je njen prebivalec umrl pred 200 milijoni let." Bil je fosilni amonit – bitje s spiralno lupino, veliko približno kot njegova dlan. Zaradi njihovega zvitega videza so domačini nekoč verjeli, da so to kače, v resnici pa so bili glavonožci: morski mehkužci, podobni današnjemu nautilusu, ki je plaval v starodavnih oceanih. Zbirka fosilov je rasla, navdušenje pa tudi. Pri 13 letih je sam tri tedne kolesaril po angleškem podeželju, spal je v mladinskih hotelih. "Dvomim, da bi veliko staršev danes to dovolilo otrokom," je ugibal v nekem intervjuju. No, njegov oče, univerzitetni profesor in ravnatelj je ne le dovolil, ampak tudi spodbujal dečkovo radovednost.
David Frederick Attenborough se je rodil 8. maja 1926 v Isleworthu v Middlesexu in odraščal v univerzitetnem kampusu v Leicesterju, kjer je bil njegov oče Frederick ravnatelj. Je srednji od treh sinov; njegov starejši brat Richard je postal igralec in režiser, mlajši brat John pa je bil direktor pri italijanskem proizvajalcu avtomobilov Alfa Romeo. Med drugo svetovno vojno sta njegova starša prek britanske prostovoljske mreže, znane kot Gibanje otrok beguncev, vzgajala tudi dve judovski begunki iz Nemčije. Sam je bil med drugo svetovno vojno v britanski mornarici, po vrnitvi pa je urejal poljudnoznanstvene knjige za otroke. Ko se je prvič prijavil za delo pri BBC, takrat za radijskega voditelja, ga niso sprejeli.
Kasneje je pritegnil zanimanje Mary Adams, vodje oddelka Talks, takrat mlade televizijske službe BBC. Attenborough, tako kot večina Britancev v tistem času, ni imel televizorja in je v življenju videl le en program. Sprejel je ponudbo za trimesečni tečaj usposabljanja. Leta 1952 se je redno zaposlil pri BBC. Čeprav mu je Adamsova sprva odsvetovala nastopanje pred kamerami, ker so bili njegovi zobje preveliki, je postal producent oddelka Talks, ki je skrbel za vse nefikcijske oddaje. A kmalu so bili zobje pozabljeni in Attenborough je stal pred kamerami. Nato je rasel BBC in rasla sta slava in domet njihovega najbolj slavnega dokumentarista. Snemal je v črno-beli tehniki, HD, 4K in 3D.
Preboj je zagotovo pomenila serija Življenje na Zemlji (1979), v kateri se je lotil ustvarjanja opusa, ki je postal merilo kakovosti pri snemanju filmov o divjih živalih in vplival na celo generacijo dokumentarnih filmov. Serija je postavila številne značilnosti BBC-jeve naravoslovne produkcije. Z resnim obravnavanjem teme in raziskovanjem najnovejših odkritij sta si Attenborough in njegova produkcijska ekipa pridobila zaupanje znanstvenikov, ki so se odzvali tako, da so mu dovolili, da v svojih oddajah predstavi njihove raziskave. Pri tem sta imela pomembno vlogo njegovo obširno poznavanje narave in iskreno občudovanje narave. Avtorica teh vrstic je denimo imela priložnost spoznati del njegove ekipe in vedeli so povedati, da je enciklopedija narave pa da ima enak odnos kot do živega sveta tudi do ljudi. Ljubezniv, četudi kdaj nepredvidljiv. Lokacije snemanja ekipe najprej skrbno preverijo in uskladijo, kljub temu ni le igralec na sceni, je intelektualna avtoriteta, ki raje kot svoje poudarja zmage produkcijske ekipe. Ne mara množic in skupinske histerije, čeprav se je pri 90-ih spustil na dno koralnega grebena v majhni podmornici, ga plašijo recimo nogometne tekme in - podgane. Četudi je v rokah držal strupene tarantele in smrtonosne kače in škorpijone. Boji se tudi, da bi na stara leta postal breme potomcem. Žena Jane, ki je vso kariero delala z njim, je umrla leta 1997, sin Robert je antropolog, hčerka Susan pa dela z očetom.
Z leti je zbirko fosilov nadomestila najbolj impresivna zbirka dokumentarcev o naravi, verjetno enega najbolj zahtevnih dokumentarističnih žanrov sploh. Serijo Planet Zemlja v enajstih epizodah so snemali pet let v 43 državah, stala je 25 milijonov evrov, med snemanjem pa so prišli do novih znanstvenih odkritij o nekaterih živalskih vrstah. A prav v času Planeta Zemlja so pričele na Davida Attenborougha leteli prve kritike. Znano je, da je nekaj časa dvomil, da je podnebne spremembe zakrivil človek, a je kasneje uvidel zmoto in večkrat opozoril na človekovo krivdo pri uničevanju planeta. Posnel je tudi pretresljiv pogovor z Greto Thunberg prav o nevarnosti podnebnih sprememb in izginjanju biodiverzitete.
Tudi BBC-jeve dokumentarce Planet Zemlja so pospremile kritike, da bi poleg lepot in čudes narave moral naravoslovec odločneje opozoriti tudi na grožnje, ki jih človek predstavlja naravi, a je z nastopom pred političnimi delegacijami vsega sveta na podnebnih pogajanjih v Katovicah glasno opozoril, da je svet resno ogrožen: "Stojimo pred največjim izzivom človeštva v tisočih letih. Če ne bomo ukrepali, nam grozita kolaps civilizacije in izumrtje velikega dela narave."
Kljub temu je večkrat poudaril, da je njegova prva naloga predstavljati čudesa sveta, jih približati ljudem, predvsem mladim, ker "če otroci ne bodo odraščali z znanjem o naravi in je ne bodo cenili, je ne bodo razumeli. In če je ne bodo razumeli, je ne bodo varovali. In če je ne bodo varovali oni, kdo jo bo?"
Da imajo "nacionalni zaklad", Britanci vedo že dolgo, podelili so mu kar 32 častnih univerzitetnih diplom, med drugim Oxford in Cambridge, ima plemiški naziv sir, nešteto nagrad in priznanj. A zdi se, da teh časti ne potrebuje, večkrat je poudaril, da je izjemno hvaležen za svoje življenje. In predvsem, da želi, da planet, kot ga je spoznal sam, spoznajo tudi bodoči rodovi.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
