Izraelski premier Benjamin Netanjahu je ta teden prekinil nenavadno dolg molk glede iranskega konflikta. V videonagovoru je zatrdil, da z ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom popolnoma usklajujeta poteze in da se pogovarjata skoraj vsak dan. Njegove izjave sledijo tednom poročil, da Washington z Izraelom ne razpravlja več o iranskem konfliktu in da ga popolnoma izključuje iz mirovnih pogajanj, ki jih posreduje Pakistan, poroča britanski The Guardian.
Javnost in neodvisni mediji močno dvomijo v Netanjahujevo verodostojnost. Politična svetovalka Dahlia Scheindlin opaža, da premierjevo poudarjanje odličnih odnosov vzbuja skrb o tem, kako velike so v resnici napetosti. Dodaja, da to ne preseneča, saj vojna odstopa od prvotnih ciljev in poteka zelo slabo.
Oba voditelja že dolgo uporabljata populistične metode za prevlado v domači politiki in rušita ustavne temelje sistemov, ki so ju pripeljali na oblast. Konec februarja sta sprožila uničujoč ameriško-izraelski napad na Iran in tako tesno povezala svoji usodi. Netanjahu si je desetletja prizadeval, da bi ameriške predsednike prepričal v vojno proti islamski republiki. Predvsem je aktivno rušil večstranski jedrski sporazum z Iranom iz leta 2015 in leta 2018 uspešno prepričal Trumpa, da od njega odstopi. To je Iran spodbudilo k pospešitvi jedrskega programa.
Netanjahu obljubljal hitro in nebolečo zmago
Februarja letos je Netanjahu prepričal Trumpa, da vojna predstavlja edino rešitev in da bo zmaga "lahka". Nekdanji izraelski diplomat Alon Pinkas pojasnjuje, da je Netanjahu kot primer uporabil Venezuelo, kjer so ameriške sile januarja izvedle presenetljiv napad in ugrabile predsednika Nicolasa Madura. Netanjahu je Trumpu dejal, da je bila menjava režima v Venezueli neboleča in čudovita, nato pa ga je zasul z obveščevalnimi podatki o iranskem raketnem programu.
Izraelski premier je teheranski režim prikazal kot zrel sadež, ki bo padel sam od sebe. Trumpu je zagotovil, da je iransko gospodarstvo v razsulu, ljudstvo na robu upora, revolucionarna garda pa izgublja nadzor. Ameriški obveščevalci in vojaški uradniki so opozarjali, da lahko Iran napade ameriške zaveznike v Zalivu in zapre Hormuško ožino. Kljub temu so Netanjahu in ameriški jastrebi, vključno z obrambnim ministrom Petom Hegsethom, prevladali. Trdili so, da je iranska revolucionarna garda precenjena.
Izkazalo se je, da so se popolnoma motili. Iransko ljudstvo se ni uprlo, režim ni padel, revolucionarna garda pa je povzročila uničujočo škodo ameriškim bazam in zalivskim monarhijam. Prav tako so zaprli Hormuško ožino in sprožili svetovno gospodarsko krizo.
Izključitev iz mirovnih pogajanj in javni opomini
Konec marca je Trump pokazal prve znake razočaranja nad Netanjahujem. Predsednik je v svojih javnih izjavah o vojni prenehal omenjati Izrael in njegovega premierja. Ko so ameriški pogajalci v začetku aprila začeli pogovore z iranskimi predstavniki in pakistanskimi posredniki, so Izrael pustili ob strani. Izraelski uradniki so se pritoževali, da morajo uporabljati lastne obveščevalne vire, da bi ugotovili, kaj se dogaja za pogajalsko mizo.
Trump je Netanjahuja v zadnjem času omenjal predvsem takrat, ko ga je javno okaral. Ko je Izrael bombardiral iransko plinsko polje, je Trump izjavil, da mu je to izrecno prepovedal. Sredi aprila je Trump na družbenih omrežjih celo objavil, da Izrael ne bo več bombardiral Libanona in da jim ZDA to strogo prepovedujejo.
Nekdanji ameriški veleposlanik v Izraelu Daniel Shapiro meni, da Trump že gleda naprej proti naslednjemu velikemu izzivu - majskemu obisku na Kitajskem in srečanju s predsednikom Ši Džinpingom. Trump si želi, da bi vojno do takrat večinoma končal, saj noče priti v Peking v šibkem položaju, kjer bi moral Kitajsko prositi za pomoč pri umirjanju Irana.
Pinkas pa opozarja, da strateški neuspeh v iranski vojni močno veže oba voditelja. Če bi Trump javno napadel Netanjahuja in priznal razočaranje, bi s tem priznal, da se je pustil zavesti v vojno. Konflikt bo obema zagotovo škodoval na prihajajočih volitvah. Netanjahuja oktobra čakajo volitve, ki bi po trenutnih anketah končale njegov mandat, ameriške kongresne volitve pa bi lahko močno oslabile Trumpov politični vpliv. Pinkas zaključuje, da sta si voditelja s to vojno "zelo močno škodovala".
