DR
Spremljajte zgodbe, ki so pomembne. Izberite Večer kot svoj prednostni vir v Googlu.
NASTAVI ↗Že kot otroka so me učili, da moram biti priden kot čebelica. V nižjih razredih osnovne šole sem, tako kot mnogi drugi, za pridnost dobil v zvezek čebelico.
Potem sem dobil šparovček in hranilno knjižico s čebelico. Skratka, čebelica mi brenči v ušesih že vse življenje. Po vseh teh letih pa sem prišel do spoznanja, da je čebelica sicer simpatična, ampak neumna živalica. Neprestano nabira med, potem ji pa gospod človek na silo pobere ves njen pridelek. Pričakoval bi, da se bodo čebelice takšnemu početju uprle, ampak se ne. Malo nergajo, tu pa tam kakšna piči in to je tudi vse. Hitro pozabijo in glej ga, zlomka, neverjetno, še naprej pridno nabirajo med in zmotno upajo, da se rubežnik ne bo več pojavil. Zaradi vseh teh ponižnih lastnosti jim rečejo "pridne".
Enako se godi z nami, navadnimi, ali kot nam naši "pobiralci" radi rečejo, malimi ljudmi. Če ti kdo reče, da si priden, je skoraj tako, kot bi ti rekel, da si neumen.
Če pa kdo reče za koga, da se znajde, je to v očeh mnogih veliko priznanje. V bistvu pa gre za prevaranta, enega izmed mnogih pobiralcev delavskega medu, ki je med sebi enakimi cenjen in spoštovan.
Delavci pa tako kot čebelice. Upamo, nergamo, preklinjamo, tu pa tam kdo piči in to je tudi vse. In tako bo, dokler bomo pridni kot čebelice.
Vlado Jeremič, Izola
Dobrodošli!
Pisma bralcev, vaše argumentirane refleksije na dom in svet, objavljamo vsak dan od ponedeljka do četrtka. Vabljeni z največ 4800 znaki na [email protected].
Stališča bralcev ne odražajo nujno stališč uredništva.
