Ob predstavitvi novega zapora v Dobrunjah v Ljubljani, ki sicer še ni v popolnosti zaživel, so številni državljani debelo pogledali. Da gre za luksuz, so se pridušali na portalu za predloge vladi. "Novi zapor v Dobrunjah ponuja več luksuza od povprečne bolniške ali študentske sobe v državi. Zgradil se je brezplačni hotel in ne zapor, kar je v posmeh vsem državljanom," je denimo ogorčen eden od pobudnikov za odprtje debate o namenu in standardu zaporov. Zmotilo ga je denimo, da so v Dobrunjah omogočeni med drugim sobe za enega, in to s svojo kopalnico, hladilnik v sobi, televizorji, mobiteli, internet ... "Bizaren luksuz na nivoju petzvezdičnega hotela pa v zaporu nima kaj iskati. Logika in izvedba novega zapora je bizarna vsakemu uporabniku doma za starejše, bolnice, dijaškega doma," zaključuje zaskrbljeni državljan.
Ministrstvo za pravosodje na drugi strani opozarja, da zaporna kazen kot najtežja kazenska sankcija osebe vendarle ne sme izpostaviti ponižujočim, nečloveškim ali degradirajočim razmeram. A prav v zvezi z razmerami v Zavodu za prestajanje kazni zapora Ljubljana je evropsko sodišče večkrat ugotovilo, da so neustrezni pogoji - zlasti prezasedenost, omejen čas izven bivalnih prostorov in neustrezni materialni pogoji - lahko dosegli raven ponižujočega ravnanja, zaradi česar je morala država plačevati tudi odškodnine.
Enoposteljne sobe tudi za manj nasilja
Prav zato je bil zgrajen nov zapor v Dobrunjah. "Država ne izbira med 'luksuzom' in 'strogo kaznijo', temveč med spoštovanjem minimalnih človekovih pravic in tveganjem za protipravne razmere," standard novega zapora argumentirajo na ministrstvu. Kot pravijo, minimalni standardi življenjskega prostora narekujejo 6 m² bivalne površine za enoposteljno celico in 4 m² na osebo v večposteljni celici, ob sanitarijah, ki morajo biti ustrezno ločene. "To je minimum, ne ideal," opozarjajo na ministrstvu.
To, da so denimo nekatere sobe enoposteljne, ima svojo funkcijo, dodajajo: "Dvoposteljne sobe lahko pomenijo več konfliktov, več nasilja, večjo obremenitev zaposlenih in večje tveganje za kršitve človekovih pravic. Pri določenih kategorijah zaprtih oseb je možnost nastanitve v enoposteljni sobi strokovno utemeljena tudi z vidika varnosti, zdravstvenih razlogov, preprečevanja viktimizacije, varovanja zasebnosti, obvladovanja kriznih situacij in individualizacije izvrševanja kazni. Kazen zapora se ne meri po številu oseb v sobi, ampak po odvzemu svobode in omejitvah, ki jih določa režim v zaporu."
Skoraj edina zaporska novogradnja v zadnjih desetletjih
Kot dodajajo, Sodobna zaporska infrastruktura ni namenjena udobju, temveč varnosti, redu in zmanjševanju ponovitvene nevarnosti. Zapor ima namreč dvojno funkcijo - da ščiti družbo, ker začasno omeji svobodo posameznika, hkrati pa spreminja posameznika, da se po prestani kazni vrne kot manj tvegan in bolj odgovoren član skupnosti. Prav zaradi rehabilitacije na ministrstvu poudarjajo pomen ustreznega okolja.
"Novi zapor v Dobrunjah ne odraža splošnega stanja slovenskega zaporskega sistema, temveč predstavlja izjemo. Večina obstoječe zaporske infrastrukture je zastarela, prostorsko omejena in v veliki meri iztrošena. Novi objekt je – poleg dveh dodatnih zgradb v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni iz leta 2011 ter Zavoda za prestajanje kazni zapora Koper iz leta 2004 – praktično edina večja novogradnja v zadnjih desetletjih," izpostavljajo na ministrstvu: "Prav zato ni mogoče prezreti širšega dejstva, da je večji del zaporske infrastrukture v Sloveniji star, prostorsko omejen in ponekod izrazito iztrošen. Novi objekt v Dobrunjah ne pomeni, da so slovenski zapori postali nadstandardni; pomeni predvsem, da se je država po desetletjih vlaganj, ki niso zadostovala dejanskim potrebam, na eni lokaciji približala standardom, ki jih od nje terjajo ustava, evropska konvencija, evropsko sodišče za človekove pravice in priporočila Sveta Evrope."
Zakaj je zapor bolj "luksuzen" od domov?
Primerjavo, da ima novi zapor višji standard v primerjavi z bolniškimi sobami, študentskimi domovi in domovi za starejše, na ministrstvu ocenjujejo kot čustveno močno, a vsebinsko zavajajočo: "Različni javni sistemi imajo različen namen, drugačne normative in drugačna tveganja. Dejstvo, da mora država izboljševati razmere v zdravstvu, socialnem varstvu ali študentskem bivanju, ne more biti argument za to, da v zaporih zavestno vzdržuje prenizke standarde. Pravilna pot ni zniževanje standardov v zaporih, ampak postopno dvigovanje standardov povsod, kjer država nosi odgovornost za ljudi, ki so ji zaupani ali od nje odvisni."
Pa vendarle, marsikdo se čudi: hladilniki in televizijski sprejemniki v sobah?! "To niso vprašanja 'hotelskega udobja', ampak del režimov, ki so praviloma pravno urejeni, varnostno omejeni in vezani na organizacijo življenja v zavodu. O teh vprašanjih se je seveda mogoče strokovno pogovarjati, vendar sama prisotnost funkcionalne opreme še ne pomeni luksuza. Ključno vprašanje je vedno, ali je ureditev skladna z zakonodajo, varnostnimi zahtevami, rehabilitacijskim namenom in človekovim dostojanstvom," argumentira ministrstvo: "Zapor ne sme biti ne 'hotel' ne prostor poniževanja. Mora pa biti varen, urejen in dostojen prostor izvrševanja kazni, ki hkrati omogoča spremembo posameznika. Družba se na koncu meri tudi po tem, v kakšnem stanju so njeni zapori – in še bolj po tem, kakšni ljudje se iz njih vračajo."
