Da kmetijstvo brez namakanja ni več mogoče, vse glasneje opominjajo predvsem zelenjadarji. Iz svojih izkušenj to potrjuje Lea Žnidarič s kmetije Lesarovi v Gorišnici, kjer obdelujejo več kot 30 hektarjev površin. "Zelenjadarstva brez namakanja ni več," pravi. Na njihovi kmetiji, kjer pridelujejo predvsem korenje, rdečo peso, peteršilj in por, so lani za namakanje porabili kar 20.000 kubičnih metrov vode – največ v zadnjih sedmih letih. Del površin namakajo s cevnim sistemom z razpršilci, drugje uporabljajo rolomate, pri čemer opremo prestavljajo glede na razvoj posameznih kultur. Priključeni so na namakalni sistem Formin, enega od treh na območju občine Gorišnica. Ta je z namakalno infrastrukturo med bolje pokritimi območji v državi. Trije sistemi – Gorišnica–Moškanjci, Formin–Zamušani in Gajevci – omogočajo namakanje na približno 1100 hektarjih.
Manjka več lastne namakalne opreme
A kot izpostavlja Žnidaričeva, potencial ni v celoti izkoriščen. "Primanjkuje nam predvsem lastne namakalne opreme, ki jo morajo kmetje kupiti sami," pravi. Razpis za sofinanciranje je bil napovedan že lani, a ga še vedno čakajo. Ob tem dodaja, da je zelenjadarstvo ena zahtevnejših panog – z nizkimi odkupnimi cenami, velikimi vlaganji v mehanizacijo in skladiščenjem ter ogromno ročnega dela.
Poseben izziv je tudi sistem odškodnin. Čeprav so lani zaradi suše namakali praktično neprekinjeno, do nadomestil niso bili upravičeni, ker so njihove površine na območju z namakalnim sistemom. Po njenem mnenju gre pri tem za neenako obravnavo kmetov.
Da je namakanje ključno za stabilnost pridelave, poudarja tudi Andrej Rebernišek, direktor Kmetijskega zavoda Ptuj. Na območju zavoda se namaka približno 2500 hektarjev površin, kar je skoraj polovica namakanih zemljišč v Sloveniji. Večina spada pod večje sisteme v Gorišnici in Ormožu, približno 200 hektarjev pa ima manjše namakalne sisteme. V občini Gorišnica je lani namakalni sistem uporabljalo 49 kmetij, v Ormožu pa štiri kmetijska podjetja in 25 kmetijskih gospodarstev.
Do novega sistema še dolga pot
"Imamo dobre naravne pogoje, zato bi bilo nesmiselno, da tega potenciala ne izkoristimo," pravi Rebernišek. Po njegovih besedah je namakanje eden ključnih ukrepov za povečanje samooskrbe, predvsem pri zelenjavi. Ob tem opozarja, da je potreben celovit pristop na državni ravni – tako pri financiranju kot pri odpravljanju birokratskih ovir, ki lahko projekte zavlečejo za več let.
Eden večjih načrtovanih projektov je namakalni sistem v Kidričevem, kjer naj bi v prihodnjih letih namakali več kot 1200 hektarjev površin. Vključuje tri sisteme: na območju Kidričevega 954 hektarjev, v Lovrencu na Dravskem polju 235 hektarjev in na Ravnem polju še 150 hektarjev. Potrebna soglasja so že zbrana, a nadaljnji postopki bodo po ocenah trajali več let.
Gre za prvi primer, kjer bo investitor Sklad kmetijskih zemljišč, kar omogočajo spremembe zakonodaje iz zadnjih let. Podobni projekti se pripravljajo tudi na drugih območjih, med drugim v Staršah, na Hajdini in v Limbušu, pogovori pa potekajo tudi za Markovce. Na ravni države je v tem programskem obdobju predvidenih približno 4500 hektarjev novih namakanih površin, pri čemer naj bi bilo sredstev dovolj. Kljub temu ostajajo ključni izzivi organizacija, usklajevanje in časovni zamiki.
Glede na vremenske prognoze namakanje ni ključno le za zelenjadarje, pač pa bo v prihodnje vse bolj pomembno tudi za poljedelce, ponekod celo za namakanje travinja. Sicer pa je dostop do vode ključen tudi spomladi, takrat predvsem za sadjarje, saj se z oroševanjem rastline lahko zaščitijo pred pozebo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
