Nalezljive bolezni so največji in verjetno tudi najbolj dokončni test za človeštvo in človeško pamet. In več kot očitno je, da je ta v nekem povprečju v zatonu. Ker ne ubija le virus, ubijata človeška neumnost in ignoranca, ki ju lahko mali bacili razkrijejo najbrž bolje kot vse druge službe in okužbe sveta, ki pa se tudi kopičijo. Kjer prične puščati človeštvo, tam pač uspevajo kolonije patogenov. Načinov je veliko, simbolike tudi, nalezljive bolezni to pokažejo v brutalni realnosti, številu smrti, predvsem pa brez delitev na njihove in naše. Verigi nukleotidov s preprosto kapsulo, o kateri še vedno tečejo debate, ali bi jo sploh uvrščali med živo in v življenje ali ne, je vseeno za strani v vojni ali politiki, preprosto so in se množijo v gostiteljskih celicah, če nihče ne ukrepa.
Pretvarjati se, da okužujejo nekje daleč in da ne morejo drugam, je neumno, gostitelji smo lahko čisto vsi. Kar je tudi še pred petimi leti v silno napredni zahodni civilizaciji dokazal virus iz Kitajske. Nedavno smo spremljali ladjo, ki je nosila virus, ki se je najverjetneje vkrcal v ZDA, redno spremljamo izbruhe in tudi "zgolj" posamične primere vektorsko prenosljivih klic, najpogosteje na "krovu" komarjev praktično od povsod. V svetu, kot smo ga zastavili, so patogeni od nas vseh, četudi v tem trenutku živijo nekje v jami z netopirji v Kongu. Vse, kar lahko storimo, je, da postavimo kolikor toliko trdno obveščevalno službo, pripravljenost in obrambo pred njimi. Seveda v prvi vrsti s cepivi, nato pa z drugimi ukrepi. Dejstvo je, da bo s konflikti in podnebnimi spremembami vse težje držati trdno obrambo pred pandemijami, če nas že umiranje ljudi na prizadetih območjih ne zanima kaj preveč in nas dejstvo, da se je s krizami najbolje čim hitreje ukvarjati tam, kjer nastanejo, ne doseže. Epidemiologijo poznamo, orodja znanost ima, tudi usposobljene in pogumne ljudi, a žal imamo na vodilnih položajih v svetu ljudi, ki menijo, da je znanost brezverno kompliciranje, pomoč drugim pa odtekanje in neracionalna raba denarja.
Demokratična republika Kongo se je od odkritja virusa leta 1976 že šestnajstkrat soočila s smrtonosno grožnjo ebole, v izbruhu med letoma 2018 in 2020 je umrlo skoraj 2300 ljudi. Svetovna zdravstvena organizacija je v nedeljo 17. izbruh razglasila za izredne razmere na področju javnega zdravja mednarodnega pomena. Doslej je bilo ugotovljenih 139 domnevnih smrti in skoraj 600 domnevnih primerov virusa hemoragične mrzlice, skoraj vsi v severovzhodnih provincah v DR Kongo, dva primera pa sta bila v Ugandi, ko so ljudje pripotovali iz DR Kongo. Zaskrbljenost je tudi zaradi sosednjega Južnega Sudana. WHO se boji, da se bolezen širi že nekaj mesecev, in glede na zelo mobilno prebivalstvo opozarja, da bi lahko trajalo še več mesecev, da bi jo obvladali. Čeprav ocenjuje, da je tveganje za globalno širjenje nizko, meni, da je regionalno tveganje visoko.
Pretvarjati se, da okužujejo nekje daleč in da ne morejo drugam, je neumno, gostitelji smo lahko čisto vsi
A tveganje je še drugje. WHO namreč slabi in to je nevarno. Zmanjšanje proračunov za pomoč s strani Donalda Trumpa in drugih voditeljev že kaže resne učinke. Mednarodni reševalni odbor pravi, da je moral zaradi ameriških rezov zmanjšati svojo prisotnost na terenu in pripravljenost na izbruhe v Vzhodnem Kongu s petih postaj na dve, kar je vplivalo na vse – od nadzora bolezni do zagotavljanja postaj za umivanje rok in stranišč. Odbor finančne reze neposredno krivi za zapoznelo odkrivanje virusa. Za povrh sedaj prav iz ZDA prihajajo kritike odziva WHO kot "nekoliko pozen", in to prav iz administracije, ki se je umaknila iz več organizacij, vključno z WHO, in jim odvzela največji del denarja. Mednarodne vlade zdaj ponujajo sredstva za odzivanje v izrednih razmerah. Čeprav je to bistveno, je ohranjanje smrtonosnih bolezni pod nadzorom odvisno od dosledne podpore tistim na prvih bojnih črtah ter od strokovnega znanja in spremljanja na mednarodni ravni. Poročilo Sveta za spremljanje globalne pripravljenosti, objavljeno v ponedeljek, opozarja, da so izbruhi nalezljivih bolezni zaradi podnebne krize in vojn vse pogostejši, medtem ko geopolitična razdrobljenost slabi kolektivne odzive. Izbruh v DR Kongo bi nas moral vse spomniti, da imajo naše odločitve dolgoročne posledice, ki lahko iz regionalnih hitro postanejo globalne.
Ker odgovor na globalne težave je lahko pač samo globalen. Eden od njih je WHO, drugi so ZN, ki so pravkar sprejeli resolucijo, da imajo države odgovornost naslavljati podnebne spremembe. Seveda se v času načetega multilateralizma komu zdi to le pravno-diplomatsko besedičenje, a mednarodne organizacije in njihove mreže na terenu so še vedno edina preventiva proti patogenom. Pa naj bodo to virusi, bakterije ali pa primatski Homo avtokratus. Če bo zaradi slednjega naša odpornost manjša, obstaja možnost, da pandemija ne bo več samo spomin, ampak nova realnost.
Dobrodošli v novi patogeni svet!
