Zoran Predin
Spremljajte zgodbe, ki so pomembne. Izberite Večer kot svoj prednostni vir v Googlu.
NASTAVI ↗Beli deželi je vladal kralj, ki si je neskončno želel, da bi ga imeli vsi podložniki radi. Resnično in brezpogojno radi. Zato je, da ljudem prihrani zadrego pri izkazovanju iskrene ljubezni, v zakone in šolske knjige zapisal svoje resnice in pravila, po katerih naj bi mu podaniki izražali ljubezen, ki bi ga vsakodnevno osrečevala.
In on jim je ljubezen vračal s tem, da je blagohotno dovolil, da mu na proslavah pojejo bele pesmi, da ploskajo njegovim belim govorom, da trge, ulice in novorojenčke poimenujejo z njegovim imenom. Da mu lahko državni radio ob vsaki polni uri zavrti njegovo najljubšo pesem Bela snežinka, ki pada.
Ampak kralj vseeno ni bil srečen. Slišal je, da so njegovi podložniki ob večerih slabe volje, ko doma igrajo šah samo z belimi figurami. In da se na nedeljskih tekmah celo glasno zmrdujejo, ko igrata obe ekipi nogomet z belo žogo brez črnih pik, na belem igrišču z belimi črtami, v enakih belih dresih, med nogometaši pa teka nogometni sodnik v belih oblačilih z belo piščalko v ustih.
Pa bi tudi to pregriznil, če ne bi sumil, da tako kot on sam tudi njegovi podložniki sanjajo v barvah.
In res. Njegovi podložniki so res sanjali v barvah.
"Naša kri ne bo nikoli bela!"
