Krabonja je v Mariboru zvezda. Ne zato, ker je dobil naziv štajerska osebnost leta, ampak zato, ker to, kar dela, sijoče, briljantno in globoko zasenči vsako etablirano zvezdo. Osvetljuje tisto, kar je temačno, skrito, in tiste, ki so potisnjeni v brezno, na dno. Rešuje stiske, revščino ljudi. Brezplačno, kot prostovoljec v društvu Up-ornik, ki je z donacijami pretežno posameznikov pomagalo mnogim pred lakoto, izvršbami, deložacijami. Kritiki, nejeverneži se z njegovim početjem ne strinjajo, menijo, da je revščina sistemska črna luknja, v kateri naj bi bilo na robu revščine ali pod njim 400.000 Slovencev, preglomazna za solo reševalca.
Gospod ali raje tovariš Krabonja ...
"Če si upate tovariš, je to okej."
... ljudje so vas razglasili za osebnost leta. Na podobnih izborih pogosto zmagajo vam podobni ljudje s čutom za človeka. Sisteme, oblast, podjetja pa pretežno vodijo ljudje z deficitom tega čuta. Kako si to razlagate?
"To je glavni pokazatelj, da je z našo družbo nekaj hudo narobe. To je rdeči alarm. Za prejeti naziv sem iskreno vesel in počaščen. Po drugi strani pa me je zaskrbelo in se mi zdi, da bi na mojem mestu, ko sem na odru prejemal nagrado, moral stati nekdo drug, kakšen uspešen gospodarstvenik ali znanstvenik. Ti so tisti, ki voz vlečejo naprej. Humanitarci zgolj dajemo obliž na globoke rane, ki so jih prizadejali drugi. To, da sem učitelj, je moje poslanstvo. Po tem bi me morala prepoznati država ali ljudje, ne po tem, kar opravljam v svojem prostem času. Čeprav menim, da je poskrbeti za sočloveka moja dolžnost kot državljana."
Je profesor zgodovine na srednji ekonomski šoli v Mariboru in oče dveh otrok. Pogovarjava se zvečer v učilnici zgodovine. Na steni izstopajo plakati Marilyn Monroe, Johna Lennona in Mone Lize. Kaj jim je skupnega? Idoli, muze? Vsi trije, Marilynka, Lennon in Leonardo da Vinci, so bili dislektiki. Krabonjevi dijaki dobijo nestandardne nauke. Na steni visita tudi avtentična taboriščna obleka in Goyeva slika Saturn žre svojega otroka. Kakšna je razlika med njima? Prva je spomin na strašljivo realnost, druga je fikcija, umetnost s kruto vsebino. A razlika je pomembna. Boris rešuje kruto resničnost. Govori odkrito, osupljivo, o travmah, tujih in svojih. Nedvomno ima dar za pripovedovanje, akcijo in pretanjeno čutenje.
"Mladi danes niso nič drugačni, kot smo bili mi," meni Krabonja. "Menjali so stacionarni telefon z mobilnim. Mi smo ždeli pred televizorjem, oni na internetu. Mladostnik med 15. in 19. letom ima en sam problem, kako bo lep, viden, opažen, kje bo prvič dobil ljubezen in začel seksati. Ne moremo pričakovati, da bo razmišljal z našo glavo in našimi izkušnjami, in da bo šola zanj najlepša stvar."
Kaj jim najbolj manjka? "Pozornost. Doma in v šoli. Moramo jim dati možnost, da bodo poleteli."
