Pokazali bomo dobroto. Lahko nam boste hvaležni. Dvignili smo minimalno plačo za 14,23 evra. Dvignili bomo socialno pomoč za 33,73 evra. Smo dobri. Bodite hvaležni.
To je govorica, ki jo pozna sleherni prebivalec. Govorica, ki boli in ponižuje. Tisti, ki imajo moč in denar, prehitro pozabijo - če so kdaj vedeli -, kaj pomeni obračati tri evre, ko je do plačnega dne še teden dni. Lasten občutek pomembnosti kot da zamegli najmanjšo sposobnost vživeti se v položaj drugega, v njegovo doživljanje in trpljenje. Hkrati začne prevladovati perverzna logika: ti, ki so navajeni na malo, bodo zadovoljni z malim; tudi če jim vržemo le drobtine. Zakaj napredovanje iz enega plačnega razreda v drugi višji prinese večjo razliko v plači kot napredovanje iz najnižjih plačnih razredov? Kje je logika, če je jasno, da bi tisti v nižjih razredih dodatne evre mnogo bolj potrebovali? Danes so krivice tako v oči vpijoče, da jih postaja vse težje ubesediti. Zato je za politiko vse lažje uporabljati prazne besede in zlohotno netiti sovraštvo za pridobivanje političnih točk. O stiski je težko govoriti. Reveži nimajo predstavnikov za stike z javnostmi ali trenerjev retorike, ki bi jim pojasnili, kako "prav nagovoriti ljudi". In stisko je težko gledati. Če si v njej ali ne.
Nedolgo nazaj je mama in delavka vprašala: "Pa zakaj ti, ki pridejo, dobijo vse; jaz, ki sem tu že od rojstva in delam, pa ne morem preživeti svoje družine?" A nato je čez čas pokimala. "Razdelijo nas, da sovražimo drug drugega in medtem kradejo naprej, kajne? A zakaj je tako?"
Na človeku, ki so mu pred očmi porušili mesto in hišo ter ga pri tem ranili, slovenska politika tekmuje, kdo je lahko bolj nečloveški
