Ustvaril je že štiri filme o mestih. "Očitno sem že v letih, ko ponavljam stare koncepte," se režiser Amir Muratović pošali ob ugotovitvi, da je dokumentarni film Idealna mesta že četrti, ki ima v naslovu besedo mesta. Pred leti je film o Edvardu Ravnikarju naslovil Iskanje popolnega mesta. V filmu Bila so Titova mesta smo spremljali razvoj osmih vzornih socialističnih mest. Ustvaril je tudi dva filma, posvečena arhitektu Maksu Fabianiju. Takrat je spoznal načrte mesta ob slovensko-italijanski meji, Gradišča ob Soči, in začel razmišljati o starodavnem urbanističnem fenomenu "idealnih mest". Sledilo je odkritje izjemne zgodbe o Torviscosi. "Z obiskom tega mesta se prestavimo v leto 1937, takrat je nastalo v enem zamahu, z roko enega samega arhitekta. Tukaj je še Palmanova, ki jo sicer poznamo kot nakupovalno središče, a sem to čudovito zvezdasto mesto spoznal že kot študent arhitekture s predavanji profesorja Fedje Koširja." Tako pravi režiser o zgodbi, ki jo bomo videli v dokumentarnem filmu Idealna mesta 23. marca zvečer na TV Slovenija.
Geometrija urbanističnega reda
V Furlanski nižini v krogu štiridesetih kilometrov najdemo Oglej, Gradišče ob Soči, Palmanovo, Torviscoso in Novo Gorico - mesta, ki tvorijo idejo idealnega mesta. Gre za utopičen model, znan že v stari Grčiji, ki naj bi združeval slogovno dovršen urbanizem ter družbene in gospodarske razmere v harmonično celoto.
"Ko so o idealnem mestu razmišljali renesančni mojstri, so iskali ravnovesje v obliki: v premišljeni mreži cest in geometriji zvezdastih utrdb, ki bi obvarovale prebivalce. Pomembna je bila varnost, v zameno za to udobje pa so upravitelji ali fevdalni gospodje zahtevali pokorščino. Ta urbanistični red je torej vselej prinesel nadzorovano družbo. Mesta so bila omejena z obzidji, znotraj katerih se je razvil bolj ali manj samozadosten sistem: vrhnji sloj je varovala vojska, za njihove potrebe pa so bili v mestu trgovci in obrtniki, kašče so bile polne in tudi na družabno življenje niso pozabili. V 20. stoletju utrdbe ne pomagajo več, koncept pa ostane isti. V industrijskem mestu Torviscosi je tako direktor tovarne obenem župan, ki kroji razvoj mesta in usode prebivalcev do najmanjšega detajla." Fenomenu idealno zasnovanih mest je, kot rečeno, priključil še sodobni Torviscoso in Novo Gorico, ki danes edina med njimi ne leži v Italiji. Vseeno gre za enoten geografski prostor rodovitne ravnine med Alpami in Jadranskim morjem.
Mesto, ki je kljubovalo kapitalizmu
Nova Gorica je začela nastajati leta 1947, njena zasnova pa je imela velik pomen za družbo in odnose v novonastalem mestu. "Nastanek Nove Gorice je povzročila nova meja, ki je velik del Posočja in Vipavske doline odrezala od upravnega in trgovskega središča, Gorice. Razumljivo je, da je bila med prvimi zgrajena mogočna občinska stavba. Mesto, ki je nastalo, da bi kljubovalo kapitalističnemu zahodu, je kaj kmalu to obmejno lego izkoristilo sebi v prid. Prebivalci so dobili maloobmejne prepustnice, podjetja so se povezovala s podobnimi na italijanski strani in v Novi Gorici so se naselile trgovske družbe iz vse Jugoslavije. Podjetja so gradila prostorna, svetla stanovanja, stanovanjske soseske so bile obkrožene z raznovrstnim drevjem. Klima je ugodna," Muratović pripoveduje o prijaznosti Nove Gorice, ki je ljudi privabila in prepričala, da so ostali.
Na drugem koncu Slovenije imamo še mlajše mesto, to je Velenje. Se tudi to lahko s svojim socialističnim konceptom spogleduje s popolnostjo rimskih mest? "Prej bi rekel, da je Velenju uspelo ohraniti neko enotnost načrtovanja, ki se je pri Novi Gorici že v prvih letih po ustanovitvi mesta izgubila. To se opazi v središčih obeh mest: v osrčju Velenja je bil že od začetka zasnovan monumentalni Titov trg s pomembnimi stavbami, ki bi ga lahko primerjali z rimskim forumom, nasprotno pa je v Novi Gorici pred občinsko stavbo še danes le travnik in namesto ob magistrali, kakor si je zamislil Ravnikar, se je življenje razvilo ob vzporedni nakupovalni ulici."
Idealna mesta danes
Rimljani so svoj pečat pustili tudi v ljubljanski Emoni, a Muratović te ni vključil v svoj najnovejši dokumentarni film, saj je tokrat sledil ideji, da lahko na primeru petih sosedskih mest, ki jih najdemo v krogu štiridesetih kilometrov, pripovedujemo o zgodovini urbanizma.
A prav vsako izmed mest, v katerih živimo danes, je lahko idealno, meni režiser. "Zavedati pa se moramo, da živimo v mestih po meri človeka. Niso prevelika ne prenaseljena. Živimo sredi dreves, blizu parkov, gozd in travnik sta dosegljiva z nekaj minutami hoje. V naših mestih je vsa infrastruktura, ki jo potrebujemo." V sodobnih mestih pa bi morali več razmišljati o samozadostnosti. Znotraj mest bi morali porabiti samo toliko energije, kot je sami pridelamo. Soseske naj bodo načrtovane tako, da do trgovine, šole ali zdravnika pridemo peš. Pozabljamo na družabno življenje, ki ga ustvarjajo uličice in trgi. Na prijetne kotičke srečevanj, ki nas zadržujejo v mestu.
