Za lepše življenje

Precej bolj obetavno kot prejšnja leta se je novo leto 2019 pričelo za najtežje invalide. Zelo konkretno, ne le na papirju, ampak tudi v praksi jim novi zakon o osebni asistenci prinaša veliko dobrega: osebna asistenca je od letos pravica, ki jo država zagotavlja vsem invalidom, ki to storitev potrebujejo. Doslej ni bilo tako, saj se je storitev financirala preko razpisov, denarja pa ni bilo dovolj. Zato so mnogi, ki so osebno asistenco potrebovali, ostali brez nje, mnogi od tistih, ki so jo uspeli dobiti, pa je niso mogli imeti v obsegu, kot bi jo potrebovali za svoje relativno samostojno in neodvisno življenje na lastnem domu.
Zakon, ki uporabnika postavlja v središče - upravičen bo do toliko pomoči, kot je bo potreboval, sam bo izbral izvajalca in imel nadzor nad aktivnostmi glede na svoje potrebe in želje, gluhim pa je priznan komunikacijski dodatek, s katerim naj bi si zagotavljali pomoč pri komunikaciji -, je zato velik korak naprej. Večini invalidov prinaša nasmeh na obraz. A na določene pomanjkljivosti nekateri že opozarjajo. Tako v mariborskem društvu slepih menijo, da bi bilo za njihovo članstvo bolje in za državo ugodneje obdržati nudenje asistence na način, ki so ga doslej izvajali v okviru razpisov, saj da je oblika, ki jo določa zakon, za uporabnika in za državo dražja od dosedanje, zato se slepi zanjo bistveno manj odločajo. Tudi v mariborskem društvu gluhih, kjer so zelo zadovoljni, da je država gluhim priznala komunikacijski dodatek kot nadomestilo za njihovo invalidnost, s pomočjo katerega bodo lahko vsaj deloma zmanjšali svojo izoliranost in povečali sodelovanje v družbi, opozarjajo na sive lise zakona. Na primer pri gluhoslepih, ki živijo v domovih upokojencev in zaradi tega niso upravičeni do osebne asistence. Četudi ima gluhoslepi v domu popolno oskrbo, ta poskrbi le za njegove telesne potrebe, na njegovo invalidnost pa to dejansko nič ne vpliva in zato ni nič manjša: še vedno sredi množice ljudi živi povsem izoliran. Zato so prepričani, da bi morali biti tudi gluhoslepi, ki živijo v domovih in lahko z drugimi komunicirajo le preko dlani, upravičeni do osebne asistence, torej da bi jim vsaj del dneva pri komunikaciji z drugimi pomagala oseba, usposobljena za komunikacijo preko dlani.
Ker so vrste invalidnosti zelo različne in torej tudi potrebe invalidov, je nedvomno težko v zakonodaji predvideti vse posebnosti. Zatorej upamo, da se bo zakon izvajal dovolj široko in po zdravi pameti, da bodo imeli dobrobit od njega vsi invalidi brez izjeme in bo torej osebna asistenca v praksi dejansko zagotovljena vsem, ki jo potrebujejo. Ker jo potrebujejo.