Vračanje k izhodiščem

Uprizoritve novega slovenskega glasbenoscenskega dela ne doživimo prav pogosto. Večina slovenske produkcije v tej zvrsti se zadovoljuje z izvedbami preizkušenih del in s tem poglablja prepad med uspavanim, zaostalim provincialnim okusom slovenskega občinstva in sodobnimi ustvarjalnimi tokovi. Zato je toliko bolj hvalevredna poteza SNG Opera in Balet Ljubljana, ki je ob svojih projektih odprlo vrata tudi prizadevanjem Slovenskega komornega glasbenega gledališča in njegovim iskanjem novega glasbenogledališkega izraza.
V tej smeri raziskuje tudi nova opera Ada, ki jo je zložil Tomaž Svete na libreto Iva Svetine. Soočenje osrednjega lika opere, idealistične pesnice Ade Škerl, z na videz idealno, v resnici pa realno politično in povsem materialistično sodobnostjo povojnega časa, je predstavljeno v vrsti dialogov s ključnimi osebami, ki predstavljajo plasti tedanje družbe. Skozi njih spremljamo postopno trganje socialnih vezi glavne junakinje, ki brezkompromisno vztraja pri svoji osebni in umetniški svobodi ter integriteti.
Glasbena podoba dela se vrača k izhodiščem operne umetnosti. Skladatelj se je izognil problemom, ki jih odpira razlika med glasbenim in dramskim časom, ter se vrnil k svobodno zasnovanemu recitativu. Njegova izrazna paleta sega od zaostrenih intervalskih skokov in izrabe zvočnih premikov v skrajne lege pevskih glasov do ritmičnih manipulacij dolžin posameznih zlogov. Spremljevalni komorni instrumentalni ansambel (N. Avbelj, violina; T. Gombač, violončelo; L. Železnik, flavta; U. Rihtaršič, harfa; T. Kopitar, rog) pod vodstvom dirigenta Simona Dvoršaka je s pozorno oblikovano in skoraj brezhibno izvedbo ustvarjal paralelni glasbeni tok, ki ni le harmonska podpora in sredstvo za slikanje atmosfere, temveč je samostojen izraz na odru potekajočega dramskega dogajanja.
Prispevki solistov so se različno uspešno vključili v zasnovo dela in uprizoritve. V naslovni vlogi je blestela sopranistka Katja Konvalinka. Obsežno vlogo, ki je stalno prisotna na odru, je odpela suvereno, ne glede na njene nemajhne intonacijske in glasovne težavnosti. Njena glasbena in igralska interpretacija je lepo ustrezala idealističnemu, skoraj angelskemu liku glavne junakinje. Podobno usklajenost glasovnih sposobnosti in izvedbe smo lahko občudovali pri kreaciji Barbare Sorč, ki je upodobila proletarsko mater. Svojo epizodno vlogo je prepričljivo opravila tudi Irena Yebuah Tiran. Nekoliko manj sreče so imeli drugi nastopajoči. Tajda Jovanovič je sicer ustvarila prepričljiv odrski lik materialistične, senzualne prijateljice Marte, je pa s svojim izjemnim glasovnim potencialom težko dohajala razgibanost Svetetovih pevskih linij. Posledica je bila neizenačenost glasu v različnih legah in mestoma zelo slaba razumljivost besedila. Klemen Torkar je svojo vlogo odpel glasovno in interpretacijsko zgledno, vendar ni zmogel zatajiti svoje simpatične osebnosti in primerno upodobiti demonskega lika udbovskega agenta, ki je sposoben mučiti in ubijati. Prav nasprotno je bilo s stvaritvijo Antona Habjana. Njegov lik je bil, kljub glasovnim šibkostim (ali pa prav zaradi njih), odlična predstavitev ustvarjalno impotentnega, navzgor servilnega, navzdol ošabnega kulturniškega aparatčika. Vloga Adinega fanta, ki jo je prispeval Rok Bavčar, je bila bleda, predvsem pa je tudi tu motila izredno slaba dikcija, ki je za razumevanje v skladbah te vrste ključna.
Gledališki del predstave se je zaradi narave prireditvenega prostora srečeval z mnogimi omejitvami, ki pa jih je ekipa, zbrana okoli režiserke Eve Hribernik, odlično premoščala (Jaro Jerše, scenografija in kostumografija; Jasmin Šehić, luč). S premišljeno uporabo gledališkega prostora sta bili ustrezno predstavljeni intimnost in emotivna intenzivnost drame, pa tudi zaključni izstop naslovne junakinje iz omejenosti slovenske javnosti v neskončnost in brezčasnost umetniškega ustvarjanja.