(VIDEO) Kako sem spremljal planiške polete z najbolj spektakularne točke: Dedkov memorial, pohorski glas ...

Pred šestnajstimi leti, ko sem jih imel šest, me je oče prvič vzel s seboj v Planico. Vrsto let smo se s sovaščani ob sobotah pod Ponce peljali z avtobusom. Marsikaj se je dogajalo na teh izletih, planiški vikend pa je postajal eden mojih ljubših v letu. Od leta 2003 le dvakrat nisem obiskal "zimske" Planice - ko sem imel maturantski ples in ko je bila tekma na veliki skakalnici in ne na letalnici. Zadnja leta je obisk Planice zame postal tradicionalen tudi jeseni, ko se s prijatelji udeležimo teka po letalnici. Navezal sem se na dolino, kjer sem v vseh teh letih videl toliko nasmejanih in sproščenih ljudi.
Sem si pa od nekdaj želel videti, kje nastane tisti znameniti planiški kader, s katerim se začne in konča prenos RTV Slovenija. Pogled na letanico, skakalnice, dolino Tamar, Ponce. Vau. In ker na Večeru na stvari vedno gledamo tudi z druge perspektive, sem šel danes na Ciprnik, hrib nasproti skakalnic.
{embed_youtube}https://youtu.be/nH4dInglAYA{/embed_youtube}

Kot da bi šel na Trikotno jaso

Z nasveti so mi malo pomagali stanovski kolegi z Vala 202, pa sem se zjutraj odpravil do Doma Planica in vprašal: "Kje se gre tukaj na Ciprnik?" "Samo za dom pojdite in boste videli shojeno pot," je dejal prijazen mladenič. Hitro sem našel pot. In se hitro vzpenjal. Nekje na pol poti pa slišim znani glas - napovedovalec v dolini je govoril v narečju, ki mi je blizu. Novi Pohorski car, Mitja Šeško Spikersi, se je letos pridružil ekipi pod letalnico, ki skrbi za dobro vzdušje. Bolj kot sem se vzpenjal, bolj se je slišalo dogajanje v dolini. Planiške fanfare, slovenska himna, vzkliki imen in priimkov slovenskih smučarskih skakalcev.  
Pot do RTV-jeve koče s podestom, kamor postavijo kamero, je bila lahkotna, shojena in zato dobro vidna. V dobre pol ure sem bil pri koči, kot da bi šel lahkega koraka na Trikotno jaso, sem si mislil. Tam sta bila dva pohodnika, gorski reševalec je v agregat za elektriko točil gorivo, snemalec Televizije Slovenija Rok Mikše iz Ljubljane pa je bil skoncentriran na svoje delo. Ko se je obrnil, me je z nasmehom na obrazu pozdravil in dejal: "Samo mirno." Najprej nisem razumel zakaj, kasneje pa mi je razložil, da bi lahko tresljaji na lesenem podestu vplivali na sliko. Kmalu se nama je pridružil še Primož Rožič, član Gorske reševalne službe iz Tržiča. 
Ker so mi Valovci namignili, naj jima v dar odnesem okrepčilo, sem to seveda naredil in ju vidno razveselil. V sproščenem pogovoru sta mi kasneje navrgla veliko zanimivih podatkov. Kamero in vse, kar potrebujejo za delo na Ciprniku, do majhne koče pripeljejo z vojaškim helikopterjem, ki nekaj minut lebdi na nizki višini, da stvari spravijo iz helikopterja. Za vzpon vsak dan Mikše in Rožič potrebujeta okoli pol ure. Za agregat bodo v štirih dneh porabili okoli 25 litrov goriva, z agregatom pa dobijo elektriko za kamero, signal in kamero, s katero si policija pomaga pri organiziranju prometa v dolini. "Moj kader je najbolj pomemben, brez tega kadra ni Planice," v šali reče Mikše. Sliko z njegove kamere režiser uporabi na začetku, na koncu ter ob informativnih premorih, ko pokažejo rezultate. Za dodatne potrebe je Mikše na ograji naredil še majhnega snežaka, oziroma snežakinjo, kot je dejal sam. Če bi opazil kakšnega orla, bi ga posnel v letu. Kamermani Televizije Slovenija se na tej poziciji menjujejo. Na vprašanje, kdo ima bolj zahtevno delo, on ali snemalci, ki s hitrimi premiki skušajo v letu ujeti skakalce v bližini hrbtišča, Ljubljančan odgovori: "Oboji. Morajo pa imeti 'švenkači' kondicijo in dobro koncentracijo. Na voljo imajo le tri sekunde." Rožič je na podestu preventivno, skrbi za varnost snemalca. Skupaj se vsak dan dogajanja v Planici povzpnega in spustita s Ciprnika. Koča je nekje na 1150 metrih nadmorske višine, vrh, kamor je še ura hoda, je na 1745 metrih nad morjem.

Zbrali so se v spomin na dedka

Bolj je tekma postajala napeta, več ljudi je hodilo mimo koče. Kmala pa je mirno vzdušje presekala večja skupina. "Ti so pa vaši," mi je dejal Rožič. In res so bili. Štajerci iz Maribora so prišli delati "galamo". Glasni, z zvočnikom, s svojo pijačo, nasmejani in direktni. Hitro so mi ponudili požirek zdravilne pijače, kot so rekli tekočini v čutarici. Pa špricer in pivo so imeli. Preko svojega zvočnika so zavrteli znamenito Avsenikovo Planica Planica. Jap, to je praznik. Razložili so mi, da so vsi sorodniki, bratranci in sestrične. Za vikend so v Ratečah najeli hišo, naredili so si "dedkov memorial", saj jim je lani v 95. letu umrl stari oče "Lončarič, Mariborčan." Ko so se odžejali so se udobno namestili in pogled usmerili proti letalnici, preko zvočnika pa predvajali Val 202 in poslušali prenos.