Ob 130. obletnici rojstva in 70. obletnici smrti Franceta Marolta, glasbenika, zborovodje in etnologa, sta Javni sklad RS za kulturne dejavnosti in Akademska folklorna skupina Franceta Marolta s spletno okroglo mizo spomnila na človeka, ki je pomembno vplival na glasbene in plesne poustvarjalne prakse ter raziskovanje teh področij. "Ustanavljal je pevske zbore in delal z njimi, najbolj znan je APZ Toneta Tomšiča, leta 1932 je ustanovil Folklorni inštitut, zdaj imenovan Glasbenonarodopisni inštitut," o njem pove etnolog dr. Tomaž Simetinger, ki je sodeloval v razpravi. "Takoj po vojni je pričel zbirati plesalce, tako da je iz prvih treh parov nastala današnja Akademska folklorna skupina Franceta Marolta. Precej mednarodnega ugleda so mu prinesle tudi njegove razprave Slovenske narodoslovne študije: Tri obredja iz Ziljske doline in drugi zvezek teh študij Tri obredja iz Bele krajine."
Imel je svoje poglede na folklorno dejavnost, tudi Rusom in Zahodu se ni dal.
Takoj po drugi svetovni vojni se je srečal s svetovno znanim ruskim koreografom Igorjem Mojsejevim. Prvi pari njegove skupine, ki jo je imenoval kar Folklorna skupina krajevne skupnosti Stari trg (v Ljubljani), so februarja 1946 nastopili v ljubljanski operi pred članstvom akademije za narodne plese Sovjetske zveze. Program je bil z odobravanjem sprejet in njegovo Panonsko suito naj bi predvajal Radio Moskva. Vendar Marolt navdušenja nad ruskimi pristopi k poustvarjanju ni kazal, ker je Mojsejev pri svojem delu izhajal iz znane ruske baletne tradicije, on pa je v baletu videl ostanek fevdalnega sistema in ga zavračal. Podobno se je obrnil stran od dekadentnega jazza z Zahoda. Hotel je imeti svojo smer dela, a je žal že leta 1951 umrl in njegovi velikopotezni načrti za glasbeno in plesno dejavnost niso bili uresničeni.
Kaj je načrtoval?
Snoval je izobraževalni sistem za koreografe, plesalce in glasbenike na akademiji za glasbo in folklorni internat, načrtoval vsejugoslovansko mrežo reprezentativnih skupin, ki bi skrbele za medsebojno izmenjavo plesnih produkcij, v mislih je imel profesionalizacijo dejavnosti.
Zakaj je folklora pomembna?
Najprej je treba povedati, da se žargonska raba pojma folklora pogosto napačno enači s folklornimi skupinami. Beseda folklora označuje širše področje pojavov, vezanih tako na preteklost kot sedanjost, in obsega vse od glasbe, plesa, pesmi, ustnega slovstva in še vrste drugih znanj in veščin ljudi tako v preteklosti kot tudi sedanjosti. V tem pogledu je folklora pomembna za področje znanstvenega dela, saj nam folkloristične raziskave odkrivajo izjemno pomembne stvari o posameznih kulturah. Hkrati pa jo lahko jemljemo tudi kot medij za sodobne ustvarjalne prakse, ki jih dela folklorna dejavnost.
Kakšni smo bili torej nekdaj in kakšni smo sedaj?
Na to je nemogoče preprosto odgovoriti. Sprememb družbe ali širše kulture neke skupnosti, denimo iz 19. stoletja do danes, je izjemno veliko. Samo za primer poglejte način življenja in dela ljudi, kjer se je prevladujoča kmečka družba preko povojne industrializacije spremenila v pretežno delavsko populacijo. Ta je danes izrazito tehnološka, pa smo šele dobro vstopili v četrto industrijsko revolucijo z digitalizacijo, ki jo prinaša. Samo na enem preprostem primeru lahko vidimo serijo sprememb načina življenja ljudi in njihovih produkcijskih razmerij. Takih primerov bi lahko nanizal še celo vrsto. Dejstvo je, da se družbe in njihova kultura spreminjajo v vseh pogledih in tako je tudi s plesom in glasbo.
Je turbofolk na naš način tudi slovenska folklora?
To je eno od tistih vprašanj, ki vedno burijo duhove. Zavedati se je treba, da je popularna kultura vedno zelo vplivala na razvoj posameznih folklornih pojavov. Še več! Pogosto je prav popularna kultura tista, ki je raznim folklornim pojavom dajala nove funkcije in jim s tem omogočila preživetje v sodobnem svetu. Turbofolk je samo ena od oblik, ki jo nekateri dušebrižniško obsojajo, podobno je tudi z narodno-zabavno glasbo. V resnici pa gre za neki povsem normalen razvoj oblačilnih elementov, ki so tako v preteklosti kot danes prav zaradi narodno-zabavne glasbe doživljali spremembe, a hkrati tudi izjemno veliko prepoznavnost doma kot tudi v svetu.
Od treh parov do folklorne skupine
Kako v folklornih skupinah zdaj ohranjati ljudsko izročilo?
Pri folklornih skupinah je večna dilema, kako postaviti ravnotežje med nekimi pogosto zelo napačnimi predstavami o tem, kakšni so bili ples, glasba, oblačenje in tako dalje v preteklosti, in sodobnimi načeli uprizarjanja. Vedno dam rad primer, da je to podobno, kot če bi vzeli Shakespearovega Hamleta, ki je bil v prvih uprizoritvah povsem drugačen, kot ga poznamo v sodobnem času, ne glede na to, da izhajamo iz istega besedila. Folklorne skupine danes uprizarjajo svoje programe, s tem pa močno posežejo v neko gradivo in ga nujno radikalno spremenijo. Zato o avtentičnosti pri folklornih skupinah, čeprav nekateri pri tem močno vztrajajo, težko govorimo. V najboljšem primeru bi tako lahko rekli, da folklorne skupine ne ohranjajo izročila, ampak ga ustvarjajo.
Ali to velja tudi za druga področja našega javnega življenja? Danes namreč vsi vse po svoje razlagajo.
Zelo aktualno vprašanje. Danes se ne samo z zgodovino, ampak s celotno humanistiko ali družboslovjem rad ukvarja vsakdo, ki se zato počuti samopoklicanega. Ali ima zato primerno znanje in metode ali ne, je drugotnega pomena. Če k temu prištejemo še politično situacijo, ki se kaže v zgodovinskem revizionizmu, je položaj lahko ne samo skrb vzbujajoč, ampak tudi nevaren. Zgodovina ni več učiteljica ljudi, kot naj bi veljalo, ampak je postala orodje za njihovo podžiganje. Akademska sfera pa se žal vse bolj umika iz javnih diskurzov, kar pomeni, da je v javnosti glas razuma vse manj slišan, vse glasnejši pa so različni kričači, ki za svoje vpitje in pogosto celo zlorabo znanosti nimajo vedno dobrih motivov.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
