Kakor pogosto v preteklih treh desetletjih po razpadu Jugoslavije se je znova pokazalo, da sence druge svetovne vojne še kar naprej segajo v današnji čas, ki ga živimo in da to obdobje po 80 letih še ni čista "zgodovina", je del sedanjosti.
Političnomobilizacijska moč druge svetovne vojne ter obdobja za njo ostaja nespregledljiva, sproža javne debate in potencira politična razhajanja. Sprožilci, ki so doslej vsakič znova razvnemali javnost, so bili raznoliki in obsegali problematiko postavljanja spominskih obeležij, komemoracij, javno rabo in zlorabo simbolov ... in ne nazadnje sodbe sodišč, ki segajo v tisti čas (zelo podobna je bila sodba škofu Rožmanu). Vsakič znova je bilo slišati trditve, da posamično simbolno dejanje pomembno (re)interpretira preteklost. Tako je bilo tudi v primeru razveljavitve sodbe generalu Rupniku; takoj se je pojavila misel, da je sodišče s tem postavilo na glavo dosedanje interpretacije, ki so uveljavljene v zgodovinopisju. Toda ali posamezna sodba sploh premore tolikšno moč? Prav to je po mojem osrednje vprašanje, ki ga velja razjasniti, a gremo po vrsti.
Upor in kolaboracija
Če pogledamo jedro vseh debat o drugi svetovni vojni pri nas, lahko seveda hitro ugotovimo, da se kopja lomijo ob vprašanju upora in kolaboracije. Dilema je očitna, predvsem pa je treba reči, da ni značilna le za slovensko družbo. Lani poleti smo lahko spremljali živahno debato v Nemčiji ob 75. obletnici upora proti Hitlerju. Grof Staufenberg in drugi zarotniki od Georga Elserja dalje nemški družbi ne dajo miru, vedno znova so predmet zapisov, debat in sporov. Emocije ob soočanju s temi vsebinami se zdijo sčasoma vedno močnejše. Morda zato, ker živi spomin na ta čas izginja. V Nemčiji je najbolj problematično, da uporniki proti Hitlerju v glavnem niso bili zagovorniki parlamentarne demokracije, njihove predstave o prihodnosti so bile drugačne, čisto drugačne od kasnejše moderne, demokratične zvezne republike.
Razprave pri nas so tematsko zelo podobne tistim v Nemčiji, a obenem se od njih precej razlikujejo. Medtem ko je v Nemčiji in marsikje drugje v Evropi v sodobnem času upor zoper nacizem sam po sebi vrednota, se ne le pri nas, ampak na širšem prostoru nekdanje Jugoslavije, pogosto problematizira tudi upor per se, njegov smisel, namen, morebitni prikriti cilj upornikov … V delu medijske krajine in javnosti v celoti zavračajo "neustrezne" upornike zoper fašizem in nacizem (konkretno komuniste) in dajejo enak ali večji vrednotni pomen tistim, ki so sodelovali z okupatorjem. Tako je v Srbiji, kjer se spogledujejo s četniškim gibanjem, tako je na Hrvaškem, kjer važen del politike zanika zločine v Jasenovcu in simpatizira z ustaško kvazidržavo NDH, tako je (sicer v veliko manjši meri) v Sloveniji.
Najbolj skrajni nasprotniki partizanstva še vedno ne vedo, da ima prebivalstvo pravico do upora proti okupatorju in da je slovenska partizanska vojska bila del zmagovite protihitlerjevske zavezniške koalicije
Zgodovinopisje in spomin
Upam trditi, da je leta 2020 v Sloveniji pravica do osebnega spominjanja, komemoriranja in pietetnega odnosa do umrlih kjerkoli, kakorkoli in za kogarkoli civilizacijska norma, ki je nihče nikomur ne odreka. Vsakdo lahko ima svojo "zgodovino" o drugi svetovni vojni, vendar se ta interpretacija ne sklada nujno z dognanji zgodovinopisja. Zgodovine na dolgi rok ne pišejo zmagovalci, kar marsikdo zmotno misli (na kratki rok že), zgodovine tudi ne pišejo sodišča, zgodovino pišemo zgodovinarji.
Pred nekaj leti (2016) je ob 80. obletnici španske državljanske vojne kolega Peter Vodopivec opozoril na v tej zvezi zanimive in živahne polemike ter razhajanja o vprašanjih preteklosti izza Pirenejev. Tam se je v začetku novega tisočletja razmahnilo široko gibanje za "zgodovinski spomin", začelo se je množično izkopavanje prikritih grobišč. Leta 2007 je levosredinski vladi socialista Joseja Luiza Rodrigeza Zapatera celo uspelo zagotoviti parlamentarno podporo "zakonu o zgodovinskem spominu", a ga nato desnosredinska vlada Mariana Rajoya ni izvajala. Množično "spominjanje" je bilo vseprisotno, toda naletelo je tudi na ugovore. Eden od kritikov, zgodovinar Santos Julia, je upravičeno poudaril, da "spominjanja ni mogoče uzakonjati in tudi ne zakonsko določati njegove vsebine" in da se "spomin v temelju razlikuje od zgodovinopisne analize preteklosti". Spomin in zgodovina "sta dve povsem različni stvari." To, da se pogosto razhajata, je tudi pri nas le redko razumljeno.
Kaj prinaša sodba?
Razveljavitev sodbe generalu Rupniku tako - vsaj po mojem mnenju - v tej družbi in v tej državi ne spreminja ničesar. Sama po sebi je seveda katalizator novih razpravljanj, čeprav v razpravo ne prinaša ničesar novega.
Kronologija
Sojenje Leonu Rupniku in petim soobtoženim se je začelo 21. avgusta 1946 in končalo 30. avgusta istega leta.
Ustreljen je bil 4. septembra 1946.
Leta 2014 vloži zahtevo zoper sodbo vojaškega sodišča Rupnikov potomec iz Argentine.
8. oktobra 2019 vrhovno sodišče odloči, sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.
Odločalo bo okrožno sodišče v Ljubljani - skoraj zagotovo bo ustavilo postopek zoper Rupnika, kajti zakon določa, da se to stori v primeru, če je obtoženi mrtev.
SWC ostro kritiziral razveljavitev sodbe
Center Simona Wiesenthala je ostro kritiziral nedavno odločitev slovenskega vrhovnega sodišča o razveljavitvi obsodbe iz leta 1946 “zloglasnega antisemita Leona Rupnika”, ki je vodil začasno vlado ljubljanske okupirane pokrajine in imel pomembno vlogo pri aretaciji in deportaciji Judov iz Ljubljane v letih 1943 in 1944. V pismu, ki ga je center poslal slovenski veleposlanici v Izraelu Andreji Purkart Martinez, je direktor za vzhodnoevropske zadeve pri centru Simona Wiesenthala Efraim Zuroff izpostavil aktivno sodelovanje Rupnika v zločinih holokavsta in obsodil “sramotno odločitev sodišča”. “Ta sramotna odločitev predstavlja pretresljivo izkrivljanje zgodovine holokavsta ter grozljivo žalitev številnih Rupnikovih žrtev in njihovih družin. Prosimo vas, da takoj posredujete naš protest pristojnim slovenskim oblastem, da bi lahko bili sprejeti ustrezni ukrepi za odpravo ogromne škode, ki jo je povzročila ta krivična odločitev slovenskega vrhovnega sodišča,” je poudaril Zuroff. Center Simona Wiesenthala je ena največjih mednarodnih judovskih organizacij za človekove pravice z več kot 400.000 družinskimi člani v ZDA. Je nevladna organizacija v mednarodnih agencijah, vključno z OZN, Unescom, OVSE, Svetom Evrope in drugimi.
