Nekulturni boj

Stavba je res dotrajana in res sta obnovo načrtovala že dva ministra pred Vaskom Simonitijem, vendar pa so v proračunu sredstva za obnovo predvidena šele v letu 2023. Tudi če se želijo teh najemnikov trajno znebiti, bi jih lahko pustili v prostorih vsaj še dve leti. Ampak ministrstvo za kulturo jih hoče deložirati zdaj in se z njimi noče pogovarjati. Čeprav se je ob vseh nastopih ministra in marsikaterem ukrepu ministrstva zdelo, da je to ustanova, ki se bori proti kulturi in ne zanjo, tako neprikritega, frontalnega napada še nismo videli. Eno je, če ne storiš dobrega, ki bi ga lahko in bi ga po definiciji moral, drugo pa, če namerno počneš slabo. Eno je, če ne znaš ubraniti svojega resorja pred finančnimi restrikcijami, pred posledicami ukrepov ali navadnimi interesi močnejših in bolj zavzetih, drugo pa je, če ga brezsramno uničuješ sam. Imeli smo že abotne ministre oziroma ministrico, ki je vstopila v osrednje umetnostne institucije v državi prvič šele kot ministrica za umetnost, ampak je bila potem nad njo vsaj naivno navdušena in ji pravzaprav lahko očitamo samo en greh - ni znala ubraniti kulturnega proračuna. Če primerjamo ministra Simonitija z ministrom Počivalškom, turistične vavčerje za vse državljane s praznimi blagajnami kulturnih ustanov, odprte toplice z zaprtimi gledališkimi dvoranami, bi lahko mislili, da v vladi pač ni dovolj močan, da bi poskrbel za svoj sektor. Ampak česar ne počne v vladi, počne drugje: svojo moč kaže kulturnikom. Zato ne moremo misliti, da ni sposoben skrbeti za kulturo, temveč da zanjo noče skrbeti.

Metelkova seveda niso samo zgradbe. Metelkova je otipljiv dokaz za to, da starega družbenega reda niso rušili samo Nova revija s prispevki za nacionalni program, Društvo slovenskih pisateljev s pisateljsko ustavo in Teritorialna obramba z orožjem, ampak tudi kritična civilna družba. Ta je potem izpraznjeni vojaški kompleks naselila z novimi, diametralno nasprotnimi vsebinami. Če nevladniki ne bi bili zasedli Metelkove, zdaj tam ne bi bilo ne nevladnih organizacij v kulturi ne velikih javnih zavodov v kulturi in ne ministrstva za kulturo, ki bi se bojda rado še širilo. V deložaciji bi tako lahko videli tudi poskus izbrisa tistih, s katerimi so bili v nekem trenutku zgodovine na isti strani in s katerimi bi si morali deliti zasluge. Po drugi strani pa takšnim gestam ni smiselno pripisovati preveč sofisticiranih pomenov. Sedanja oblast direktno, brez skritih agend deluje proti tistim, ki jih ima za nasprotnike zdaj in se jih hoče znebiti zdaj. To ni stari boj med vrednotami in nazori, tako imenovani kulturni boj, ampak navadni kontrakulturni vandalizem.

"Zelo mi je žal, da ministrstvo nadaljuje s politiko, ko se brez strokovnega dialoga in brez strokovnih mnenj odloča za posege v medijsko zakonodajo, ko se odloča, da ne bo izplačevalo že zagotovljenih sredstev za javni agenciji za knjigo in za film, ko ne podpisuje odločb samozaposlenim, da bi lahko prišli do minimalnega standarda, predvsem pa, da to dela v času krize, ko je kultura eno najbolj prizadetih področij, ki potrebuje pomoč in ne tako agresivne politike," je v odzivu na deložacijo Metelkove 6 zapisal minister za kulturo z najkrajšim mandatom Dejan Prešiček.

V sredo zvečer ob tri četrt na devet sem šla čez mariborski generični Glavni trg. (Mimogrede: kako je mogoče, da se nad Arsenovičevimi pobarvanimi vodnimi curki navdušujejo isti ljudje, ki so se zgražali ob Kanglerjevi pisani fontani? Omledne barve so enake, samo omledni navijači so drugih barv.) Trije, če ne več policijskih kombijev, policijski karavani, dva policijska konja z jezdecema in veliko policijskih pešakov. Eksplicitno želim povedati, kaj si mislim o ljudeh, ki na dan, ko je bilo potrjenih več kot 1600 okužb z novim koronavirusom, protestirajo proti kratenju svoboščin: nič dobrega. O oblasti, ki peščico protestnikov pričakuje z vso svojo represivno motorizacijo, pa si mislim, da v resnici potrebuje, hoče in namerno generira nasprotnike.