Kako grdi znajo biti filozofi?
Danski pisatelj in pesnik Hans Christian Andersen (1805–1875) je na začetku svoje pravljice Snežna kraljica (Sneedronningen, 1845) zapisal, da je zlobni škrat, pravzaprav sam vrag, nekega dne, ko je bil slabe volje, napravil zrcalo, “… ki je imelo to lastnost, da je vse dobro in lepo, kar se je v njem zrcalilo, skrčilo skoraj v nič, a tisto, kar ni nič veljalo in je bilo grdo, je še bolj bodlo v oči in se šopirilo. Najlepše pokrajine so bile v zrcalu videti kakor kuhana špinača, najboljši ljudje so bili zoprni ali pa so stali na glavah brez trupa. Obraze so imeli tako spačene, da jih ni bilo spoznati, in če je imel kdo eno samo sončno pego, si bil lahko prepričan, da se bo v zrcalu razlezla preko nosa in ust.” (Andersen, 1975, 5) Vse dobro je bilo popačeno, in ta grda podoba, kakršno so ljudje videli, naj bi bila resnična. Zrcalo se je med svojim režanjem streslo in ljudem padlo iz rok, zletelo je na zemljo in se razbilo na bilijone kosov, razbiti stekleni drobci pa so se ljudem zarili v oči. “In potem so ljudje videli vse narobe ali pa so imeli oči samo za tisto, kar je slabega pri kaki stvari.” (Andersen, 1975, 6) Nekaterim so se odlomljeni kosi zrcala zapičili v srce in to je postalo podobno kepi ledu.
Živeli so filozofi, ki so se jim v oči in srce zapičili taki drobci. Deček Kay se v Andersenovi pravljici na koncu osvobodi zla, nekateri filozofi pa so skoraj vse življenje marsikaj videli samo grdo in počeli grdobije. In prav o njih bi radi spregovorili v tej knjigi.
Nemški filozof in mislec Friedrich Nietzsche (1844–1900), najvidnejši predstavnik filozofije življenja, je v svoji najbolj znani knjigi Tako je govoril Zaratustra (Also sprach Zarathustra, 1892) pisal o tem, kakšna sta moški in ženska. Tako je opozoril: “Moški se boj ženske, če ta sovraži: moški je namreč na dnu duše le hudoben, ženska pa je tam grda.” Parafrazirali bodo njegovo vrednotenje in v knjigi namenili pozornost grdim filozofom, takim, ki so bili polni predsodkov in ozkosrčnosti ter so se zdaj zgražali nad Judi, drugič nad ženskami in tretjič nad ljudmi druge polti. Zaustavili se bomo torej pri nemoralnežih, antisemitih, antifeministih, rasistih, podcenjevalcih živali in dvoličnežih. Da ne bi prevladovala samo temna podoba, bomo predstavili tudi drugačno mnenje in morebitne dobre strani njihove filozofije.
Neznani junak Švejk
Na začetku predstavitve grdosti posameznih filozofov bomo včasih na kratko navedli poglavitna spoznanja in prepoznavna znamenja, s tem pa implicitno ali eksplicitno tudi razloge, zakaj v zgodovini filozofije veljajo za pomembne. Tujke bomo uporabljali tedaj, kadar bo njihova raba nujna zaradi strokovnosti in filozofske natančnosti, sicer se jih bomo izogibali, saj zaupamo v izrazno moč slovenskega jezika.
Dokazovali bomo tako z argumenti kot tudi s trditvami. Slovenski filozof in logik Danilo Šuster (roj. 1960) pravi, da je dokazovanje način, s katerim razumno utemeljujemo kak sklep, argumentiramo za neko stališče, o njem koga prepričujemo in zavračamo razloge nasprotne strani. “Toda problemi, ki jih rešujemo z argumenti, zadevajo tudi norme in najstva, ne samo dejstev, ki jih opisujemo z resničnimi propozicijami.” Ker v primeru najstev ne gre za propozicije, pač pa za sestavine argumentov, Šuster uporablja izraz trditev kot najširši izraz za izjave o svetu, ki izražajo prepričanja ali nazore o tem, kakšen je svet ali kakšen naj bi bil. Trditve so opisne in vrednostne. Sprejemljivost vrednostnih trditev kot premis v sklepanju je odvisna od njihove skladnosti z moralnimi normami in moralnimi intuicijami.
Da pa vse skupaj ne bi bilo videti preveč mračno in črnogledo, bomo prisluhnili tistemu, kar je rekel dobri vojak Švejk, o katerem mnogi pravijo, da je pravzaprav velik in pomemben filozof, čeprav njegov avtor, češki pisatelj Jaroslav Hašek (1883–1923), pravi, da Švejk sodi med neznane junake, takšne, ki so skromni, brez slave Napoleona Bonaparteja (1769–1821) in zgodovine. Primoran je živeti v svetu, v katerem se godijo čudne reči; marsikomu se namreč zvrti v glavi, poštenjakov pa v tem svetu ni veliko. Dobri vojak Švejk ima dobrodušen obraz, nasmejan je kot polna luna, od navdušenja kar žari, najbolj prijetno pa mu je, da mu je vse jasno. Primerno se je nasloniti na misleca in modreca, ki je na svet zmožen gledati tako, saj razume politiko in med drugim ve tudi to, da bo kmalu vojna. “In tako je posegel dobri vojak Švejk na svoj dobrodušni, zabavni način v svetovno vojno. Zgodovinarje bo zanimalo, da je videl daleč v prihodnost. Če so se obrnili dogodki pozneje drugače, kakor je razlagal ‘Pri vrču’, moramo upoštevati, da ni imel ustrezne diplomatske izobrazbe.”
Švejku je treba prisluhniti tudi zato, ker se zna izmotati iz še tako zapletenih in neugodnih okoliščin. Je optimist in dober psiholog, skrajno duhovit in domiseln človek, zgovoren, dobronameren ter razumevajoč do človeške stiske in s smislom za neumnosti. V času, ko se kopiči toliko negativne energije, naj pride v našo družbo in nas uči, kako bi se lahko reševali v svetu in kako bi čim bolje oblikovali lastni življenjsko zgodbo.
Srečanje z mislijo
Sodobni nemški filozof Boris Groys (roj. 1947) omeni možnost jezika poststrukturalističnega diskurza, nekakšno prevajanje znanih filozofskih besedil v modernejši jezik. V knjigi Grdi filozofi tega ne bomo storili, temveč nas bo zanimalo, kaj so filozofi v resnici zapisali.Včasih se zdi, da je srečanje z mislijo, ki jo mnogi vedno znova berejo, razumevajo in pojasnjujejo, samo po sebi že preveč izrabljeno in je zato nanjo treba prilepiti kaj drugega, po možnosti bolj zapletenega, kot je filozof sam. Tako iz razumljivega filozofa nastane novi, nerazumljiv, zapleten, notranje zaprt, predvsem pa drugačen, kot je bilo sprva videti. V tej knjigi ne bo tako. Filozofi imajo pravico, da ostanejo to, kar so, seveda pa nam vedno znova dajejo možnost in priložnost, da z njimi soustvarjamo, in jih najbrž prav zato razumemo tudi po svoje.
Merila za vrednotenje
Merila, ki govorijo o tem, kdaj imamo opraviti z grdim filozofom, so etične in politične vrste. Povezana so s človekovimi pravicami in s starim zlatim pravilom, da človek nikomur ne stori tega, česar ne bi želel, da kdo stori njemu. Prizadevamo si za humanizem, ki je nekoliko relativiziran, in to v tolikšni meri, da se ne izrodi v moralizem. Iz starega socialističnega in marksističnega besednjaka so, ne glede na sodobni kapitalizem, ohranjene ideje o enakosti in enakopravnosti ljudi, tako glede različnih ras in spolov kakor tudi veorizpovedi. Predvidene so meje človekove svobode, vse tiste omejitve, ki jih ni dopustno prestopiti, da ne bi začeli ogrožati drugega človeka in njegove svobode. Merila se nanašajo tako na posameznice in posameznike kot tudi na skupnost, državo, družbo in manjše skupine. Vsaka združba ljudi je, kar je popolnoma samoumevno, sestavljena iz manjših enot, toda celota, v kateri so individui, dobi marsikatero novo zakonitost. Združeni v množici delujejo drugače, pogosto spontano in neorganizirano.
Drugačnost je treba priznavati in spoštovati, seveda pa ne gre za to, da lastne ideje zanikamo in se zmeraj prilagajamo drugim. Dogovor med ljudmi naj bi bil vsakič sprejet na miren, strpen in dialoški način, v nasprotju z njim pa v vojni pomeni največjo grožnjo človeštvu. Nasprotujemo nasilju, vendar lahko naše stališče omaje tisti, ki nam dokazuje, da so obrambne vojne nujne ali pa prikaže posameznikov ogrožajoč položaj, v katerem ima pravico do tega, da v samoobrambi ohrani lastno življenje in odvzame tuje. Glede vpraševanja o terorizmu ni mogoče ostati samo pri objokovanju pokojnikov, ki so v terorističnem dejanju izgubili življenje, ne da bi bili sami neposredno politično vpleteni, temveč je treba objokovati tudi tiste umrle, ki so jih ubila brezpilotna letala. nekateri menijo, da je maščevanje ljudi, ki so jim svojce pobili na brezosebni način, tako veliko, da v tistih, ki se jim maščujejo, ne vidijo več ljudi, ampak samo še brezoblični predmet maščevanja. Tudi za to nam gre, da bi drug v drugem še vedno videli človeka. Čeprav je videti naivno, bi radi razglašali hvalnico življenja. V tem omejenem trajanju je treba zmanjševati moč in količino zla.
Njeno življenje filozofija
Saj je komaj mogoče verjeti, da kdo v tako kratkem času napiše tak opus. Med njeno prvo izdano knjigo Etika in zadnjo Grdi filozofi, ob kateri so ji letos izšle še tri leposlovne knjige, sta le dve desetletji. Pozno je začela z leposlovjem. Zanj je izbirala pogum, energijo in čas vse do upokojitve pred šestimi leti. Je nevsakdanja po svojih sprotnih odzivih na realnost. Vse jo zanima - od črne kronike do vrhunske umetnosti. Od aktualnih nesreč in grozodejstev do najsubtilnejših glasbenih, gledaliških mojstrovin. Pa tudi čisto navadne radosti in tegobe. Njena proza zato deluje skoraj publicistično.
Najmočnejša, najizvirnejša je v filozofiji, vendarle ji je posvetila vse svoje profesionalno življenje. Kakor je dobrohotna in spoštljiva po naturi, je tudi njeno strokovno, pa hkrati za vse privlačno, jasno pisanje o filozofiji prijazno dopuščajoče. Nikakor je ne zanima pozicija vsevednosti, četudi pristopa k vsem temam in osebnostim z avtoriteto, močjo znanja in pretehtane presoje.
Grdi filozofi razpirajo ob filozofiji zanimivo dilemo o “umazanih” ali grdih umetnikih. Ob Limonovu, ki je napadal Sarajevo, smo se spraševali, ali ga je še sploh mogoče brati. Ali ob Dobrici Čosiću, ki si je umazal roke z memorandumom in paktiranjem z Miloševićem, in se nam je uprla njegova romaneskna zgodovinska saga Čas smrti ... Primerov je v svetovni književnosti ogromno. Švajncerjeva pa nas opominja, da če bi s knjižnih polic odstranili knjige tako ali drugače grdih filozofov in piscev, bi zazevala velika praznina.
Zakaj sploh brati grde filozofe in zakaj jih založniki vedno znova izdajajo, se sprašuje. In prepričljivo, vznemirljivo, pregledno odgovarja z mnogimi primeri - od dobrega vojaka Švejka in Nietzscheja do Lacana, Heideggerja pa tudi domačih, Cvetke Hedžet Toth, Danila Šusterja ... “Nekateri bralci na skrivaj občudujejo zlo in verjamejo v njegovo zmagovito moč, drugi pravijo, da ‘s pomočjo’ stališč nemoralnih filozofov lahko beremo opozorila, kako ne bi smelo biti na tem razmetanem planetu. Zlo in dobro se prepletata, etika bi rada v ospredje, pa jo pogosto puščajo pred vrati in ji ne dovolijo, da bi jih odškrnila,” pravi.
Avtorica se ukvarja z vsemi naglavnimi grehi današnjosti - nemoralo, rasizmom, ksenofobijo, mizoginijo, celo s sovraštvom do živali. In v svojem slogu na koncu ponudi humane rešitve, kot so Kuengov svetovni etos ali Hesslov miroljubni, nenasilni Indignez-vous! (Dvignite se!) pa še marsikaj.
Kar je najdragocenejše: ne uveljavlja prosvetljenskega modela, s katerim bi bilo treba nevednim odpreti oči, češ, jaz že vidim, spreglejte še vi. Spoštuje tudi nevedneže, obstrance, odrinjence in poražence obeh spolov. V delu so “lepi filozofi” in ni prepatetično zapisati: njen prispevek za humanejši, strpnejši svet je oprijemljiv in dragocen.
Melita Forstnerič Hajnšek
