V Sloveniji gradove še vedno ropamo

Življenje na gradovih je bilo nekoč bogato, danes je, vsaj v Sloveniji, bolj kot ne revno.
"Pravzaprav ne vemo, kaj bi s to dediščino počeli. Gradovi so še vedno sporni z dveh vidikov, eden je politično-ideološki iz časa po drugi svetovni vojni, ko so bili gradovi ožigosani kot spomeniki fevdalizma in brutalnega plemstva. Po drugi strani pa so bili gradovi sporni že prej, saj se jih je oprijela zmotna identiteta, da so jih postavljali tujci, ki so Slovence le izkoriščali. Prvi slovenski poklicni spomeniški varstvenik je kmalu po prvi svetovni vojni zapisal, da so gradovi dediščina, ki s slovenskim narodom nima globljih vezi. Takšno mnenje se potem plete, utrjuje več let. Novejše raziskave pa so pokazale, da brez gradov v Sloveniji ne bi bilo pomembnejših mest. Grad je bil točka, ob kateri je nastala srednjeveška naselbina. Gradovi so bili temelj urbanizacije, širili so kulturo, znanje. Na primer brez gradu Fužine v Ljubljani ne bi imeli prvih slovenskih knjig, ker so tam izdelovali papir za našo prvo tiskarno in so njegovi lastniki izdatno podpirali slovenske protestantske pisce."
Grajski časi se že nekaj let popularizirajo skozi srednjeveške igre, ki jih prirejajo mnoga mesta. So te bolj zabava, moda ali tudi pripomorejo k razumevanju širšega konteksta kulturne dediščine?
"Oboje. Brez popularizacije ne more preživeti noben grad, problem je, če ostane le pri tem. Tipičen primer je grad Vurberk, ki kot lokacija dobro živi skozi različne prireditve, dejansko pa ostanki gradu propadajo, ker jih niti minimalno ne sanirajo. Objekt postaja vedno bolj nevaren, se ga pa vedno bolj izkorišča za turistične in zabavne prireditve, kar je slabo. Lastnik, torej občina, bi moral imeti dolgoročno vizijo, kaj želi z objektom v prihodnjih desetih ali dvajsetih letih, sicer bomo imeli čez nekaj let le grajsko vzpetino, na kateri bodo igre in festivali. Nevzdrževano obzidje se bo podrlo. V stavbe je treba nekaj vlagati, ni jih mogoče le izžemati."