Marko Crnkovič
Komaj smo si opomogli od posthumnih svinjarij, ki so jih tabloidi objavljali ob smrti Gašperja Tiča, že so si dali duška ob smrti Jerneja Šugmana.
Spodobna smrt
Če ne bi zvenelo preveč cinično, bi lahko rekel, da je imel Šugi še srečo, da je umrl "normalno" tragične smrti. Tako mu je bilo prihranjeno vsaj to patološko obdukcijsko mrhonovinarstvo. Glede na "spodobnost" njegove smrti je to držo zamenjala družbeno sprejemljivejša idolatrija. Ta je za žalujoče ostale sicer slaba tolažba, ampak vsaj ne vtira soli v rano.
Del tega žalovalnega aparata je postala tudi država. Po svoje je lepo in prav, da se tudi vlada s častno četo na pogrebu in vojaškimi častmi pokloni priljubljenemu pokojniku. (Vsaj nekaj, če že nikoli nismo videli Cerarja na kakšni Šugmanovi premieri.) Toda kljub iskrenemu sožalju je v tem nekaj uzurpatorskega. Nekaj, kar pogreb kot poslednje slovo dezintimizira in izgubo dragega človeka odnaša iz kroga njegovih najbližjih in prijateljev.
Čista smrt
Nisem pa mogel v Slovenskih novicah spregledati amaterske, neostre, s telefonom posnete fotografije pravkar umrlega igralca, ki so ga reševalci na usodnem smučišču pokrili z belo ponjavo. Neki paparaco na smučeh si ni mogel kaj, da srhljivega prizora ne bi ovekovečil - in če bi vsaj to še nekako prebavili, da ne bi fotografije poslal na Novice.
Ironično, Šugman je bil od daleč videti podoben kot v svoji zadnji filmski vlogi v Nočnem življenju Damjana Kozoleta, ko v vlogi od psov obgrizenega "Baričeviča" (skoraj mrtev) leži na cesti, pokrit z okrvavljeno rjuho. S to razliko, da je bilo tokrat vse zares. On je bil on. Ni igral. Ne več. Simbolika je bila popolna. Bela rjuha na belem snegu. In pod njo človek. Čista smrt.
Kljub temu pa mi je ta morbidna podoba dvignila pritisk. Zakaj je treba to objavljati? Kateri motivi pripravijo urednika do tega, da k vzdušju pretresenosti in nejevere ob smrti prispeva še presunljivo fotografijo? So nam na Novicah hoteli z njo povedati, da pretresenosti ob smrti nikoli ni dovolj? Izpodbiti nejevero, da se je ta nesmisel res zgodil? Ali nam vtreti še malo več soli v rano?
Začasna odredba za vedno
Kot nalašč je objava te fotografije časovno sovpadala s prepovedjo distribuiranja revije Reporter, ki sta jo zaradi napovedanega profila o njiju z začasno odredbo dosegla Iza in Samo Login. Človeka, ki sta zaslovela in obogatela z neumno mobilno aplikacijo (igrico) Talking Tom in posledičnim franšizingom lika govorečega mačka - pa tudi z "davčno optimizacijo" na Cipru, kot vemo iz tako imenovanih panamskih papirjev -, sta Reporterju preprečila objavo prispevka na podlagi vprašanj, ki so jih jima zastavili iz uredništva (in ne na podlagi končnega novinarskega izdelka, ki ga še nista mogla videti). Sodišče je njuno zahtevo gladko sprejelo. Pod pretnjo kazni v višini 100.000 evrov - ali celo do milijona ob ponovitvi kršitve - Reporter ne bo smel objaviti profila, razen če bo odredba na obravnavi padla.
Nedosledno in absurdno
Slovenska medijska zakonodaja ali vsaj sodna praksa je v takih primerih precej nedosledna ali celo že absurdna. Kdor se medijem pusti in se zadovolji z neformalnim, četudi javnim zgražanjem in protestiranjem, lahko po eni strani mediji objavijo o vas - še posebej, če ste tako imenovana javna osebnost (kar tudi ni dorečeno) - tako rekoč karkoli iz vašega privatnega življenja. Če se vam ljubi ukvarjati s sodišči in odvetniki - in če imate čas in denar -, pa lahko z začasno odredbo preprečite objavo česarkoli.
Naslednja nedoslednost v primeru Loginovih proti Reporterju je smešno astronomska zagrožena kazen za kršitev sklepa sodišča. Ker po drugi strani namreč vemo, da se slovenska sodišča pri medijskih tožbah (civilnih) držijo prakse, da celo za najhujše svinjarije v najbolj eklatantnih primerih dosojajo prizadetim zelo nizke, prav nič vzgojne odškodnine, ki medijev ne bodo spametovale.
Imam nasvet: karkoli že mediji objavijo - o vas samih ali o komerkoli -, se vam zaradi tega ne splača sekirati. Pride pa gre. (Samo ne govorite tega naokoli.)
