Na neki točki pride seznam štirih imen. Za tiste, ki nove logike lastnika niso razumeli že prej. Učinkuje ravno prav zastrašujoče z relativno transparentnostjo, da demotivira. Prva kontrola se preda lektorjem – oni morajo članke, v katerih nastopajo omenjeni posamezniki, pošiljati odgovornemu uredniku, da ta preveri, popravi in odloči, ali bo šel tekst v objavo. Razkorakov med interesi lastnika in uredniško politiko ni.
Kolegi novinarji to vemo. A kot da smo pozabili, kaj narediti. Stanovska združenja so obveščena. Molčijo – tudi ko novinarje z desetletji izkušenj odpustijo ali degradirajo na delovno mesto, kjer bodo lahko v miru pokopali vsa svoja znanja in stike.
Že pred več kot poldrugim desetletjem je novinar in urednik Le Monde Diplomatiquea Serge Halimi opozoril, da je moč novinarjev, ko so soočeni z močjo lastnika medija, za katerega delajo, ravno tolikšna kot moč kateregakoli slabo organiziranega delavstva. "S tem ko se novinarstvo srečuje samo s 'tistimi, ki odločajo', ko je zablodilo v družbo dvora in denarja, ko se je spremenilo v propagando tržne miselnosti, se je zaprlo v razred in kasto. Izgubilo je bralce in ugled. Pospešilo je siromašenje javne diskusije. Takšen položaj je lasten sistemu," je zapisal na koncu knjige Novi psi čuvaji.
Usmerjati. Zabavati. To bi nas moralo usmeriti v nezabavno stanje, ko nas zmrazi. Tudi vse, ki s prezirom motrijo novinarstvo
