Šonja Smuc
Opazovalno letalo Pipi-666 je neslišno zdrsnilo nad strehami Škofje Loke. Tako se je začela operacija Čisti dobiček. Za opazovalnim letalom sta visoko na nebu krožila dva nevidna bombnika podjetja Pipistrel, za krmilom enega je bil celo Ivo Boscarol. "Tukaj Davek 1 centrali. Hiša Mihe Kordiša locirana. Lahko izpustimo bombe?" V generalštabu Gospodarske zbornice Slovenije v Dimičevi ulici so omahovali. "Davek 1, ostanite na položaju. Bomb ne odvreči, ponavljam, bomb ne odvreči," je dejala načelnica Sonja Šmuc.
Branko Meh, njen namestnik v štabu, se je zmrdoval. "Sonči, imamo jih. Militantna gverilska skupina Levica je locirana, samo uničiti jih še moramo. Najprej Škofja Loka, potem Železniki in naprej. Dvajset tankov z najnovejšim izpušnim sistemom Akrapovič je namreč v vmesnem času že obkolilo sedež Levice in hišo Luke Mesca. "Nemočni so, zdaj je čas, da jih zmeljemo in preprečimo najhujše. Če bo udarec močan, se nam ne bo treba zateči v tujino," je vztrajal Meh.
A Sonja je bila odločna: "Ni še čas. Povozili jih bomo na odprtem, veličastno in vsem na očeh. Na Trgu republike! Tam bo zaključek operacije Čisti dobiček." V tistem trenutku je v štab vstopil Joc Pečečnik, ki je pred tem svojo vojaško jahto privezal v Portorožu. "Se strinjam s Sonjo. Počakajte, da moje elektronske naprave vgradimo v orožje. Potem bo še lažje locirati upornike s Titovimi majicami. Z mojo najnovejšo tehnologijo, ki smo jo razvili s pomočjo Američanov v Las Vegasu, bomo te ostanke prejšnjega režima brez težav izvlekli iz njihovih lukenj in jim preprečili partizansko taktiko 'udari in izgini'," je pomodroval Joc.
Spor med gospodarskimi silami na eni in Levico na drugi strani se je več kot očitno bližal vrhuncu. Tribune na Trgu republike so bile postavljene, tunel med Trstenjakovo in Dimičevo v Ljubljani, po katerem je nevtralna opozicijska stranka oskrbovala generalštab GZS z orožjem, strelivom in informacijami iz koalicijske pogodbe, je bil zaključen. Vrh stranke je pri tem sedel v udobnih naslanjačih in se le smehljal. "Vse bodo opravili namesto nas," se je zadovoljno hihital predsednik.
Na drugem koncu Ljubljane je bilo prav tako napeto. Premier Marjan Šarec se je po telefonu pogovarjal z Antoniem Guterresem, generalnim sekretarjem OZN. "Sile obeh strani se pravkar razmeščajo po Trgu republike, navijači, ki jih vodi Matej Tonin, so že napolnili tribune, pričakujem številne žrtve. Kaj naj storim?" je tarnal Šarec. Na drugi strani je bila smrtna tišina. Nato je Antonio vendarle spregovoril: "V bližini nimam nobenih razpoložljivih enot za hitro posredovanje. Salvini in Orban z vojaško ladjo plujeta po Sredozemskem morju, Plenković prisluškuje sosedom, Avstrijci pa so tako ali tako že zaprli mejo. Kolega Šarec, vas in člane vaše stranke z nujnim dekretom imenujem za mirovne sile OZN. To je vse, kar lahko storim. Vso srečo!"
Marjana je zmrazilo, začel je jecljati. Na eni strani odporniška skupina, ki je povezana z njegovo koalicijo, na drugi strani pa močne gospodarske sile, ki si želijo, da bi Slovenija postala davčna oaza sredi Evrope. Nadel si je uniformo iz vojne za Slovenijo, na glavo si je poveznil modro čelado milice, ki so mu jo prinesli iz Tacna, nanjo pa mu je generalni sekretar LMŠ Brane Kralj s flomastrom narisal emblem OZN.
A bilo je žal prepozno. Tanki z izpušnim sistemom Akrapovič so dobili povelje za akcijo, prav tako nevidna letala Pipistrel z najnovejšim sistem Interblock. Gverilci, ki so prav tako dobili navodila za akcijo, so visoko v zrak dvignili jugoslovanske in venezuelske zastave, navijači na tribunah so prižgali bakle, mednarodna skupnost pa je dogajanje spremljala kar prek twitterja. In prav v trenutku, ko je na trg stopil še Šarec z mirovnimi silami, se je z obeh strani zaslišalo: "Na juriš!"
"Sranje," je dejal poveljnik modrih čelad.
