Odzvanjala mi je Lidija Milene Zupančič v ušesih in raskavi glas Rudija Raca Poliča izpred skoraj treh desetletij. Bilo je na nekem daljnem Borštniku. Tišina v dvorani je bila taka, da bi jo lahko rezal, in aplavz se na koncu sploh ni polegel. Organsko je ob vsaki repliki prihajala vame tista Jovanovićeva drzna predstava (tudi v avtorjevi režiji tedaj) iz sezone 1988/89. Bila je nora kriminalka davno pred skandinavskimi in bila je resničnostna drama živih protagonistov. Bila je dramatizacija dejanskega razhoda oboževanega igralskega para v režiji krivca - režiserja. En sam žlahtni eksces tistih časov. Toliko vsega je anticipirala tista dramatika, da je njen odjek v sodobnosti še toliko bolj obremenjen in izpostavljen. A je (bilo) vredno. Absolutno. Čeprav užitek ob prvem branju/gledanju ne more biti nikoli več ponovljen enako intenzivno. Bile so še slike velikega Barda Iucundusa, genija iz tistih časov, ki ga že davno ni več, in še marsikaj je bilo. Tudi jezero. Zelo drugačno. Le zid ostaja zmeraj zid in sodobnost mu je odtisnila še bolj diabolične razsežnosti. A intimne drame, nastale sicer v času prelomov, ni zanimala družbena stvarnost. Kar sicer ni niti malo jovanovićevsko, a tako pač je s to dramo, ki - presenetljivo - ni doživela pred to nobene druge postavitve od daljne premiere niti na yu-odrih, kjer so Jovanovića tako pogosto in strastno uprizarjali zadnja desetletja. Nenavadno. Predstava ima tudi izjemen filmski potencial, kar je pokazala tudi aktualna uprizoritev.
Vredno je bilo še enkrat kopati po tem Jovanoviću
