Če bi znal napisati roman o Mariboru v stilu literarnih mojstrov, kakršna sta Drago Jančar ali Tone Partljič, bi ga napisal o Leninovem trgu. Imel bi kaj povedati. Trg sam bi imel kaj povedati.
Kjer sem (bil) doma
Da ne bo pomote: če pomislim na ta trg, je še danes moja prva misel, da je Leninov — šele potem se spoštljivo do generala korigiram. S starim poimenovanjem trga iz navade nočem reči, da ga po osamosvojitvi ne bi smeli preimenovati. Prav je, da so ga — čeprav je samo lučaj stran že od prej tudi Maistrova ulica.
Današnji Maistrov trg je bil prvotno, v avstro-ogrskih časih, Tegetthoffov trg, v starojugoslovanskih pa kar Jugoslovanski. Dokler ni po 2. svetovni vojni postal Leninov.
Politična in urbanistična zgodovina tega trga nas uči, da podiranje spomenikov in cerkva v naših krajih ni nič novega. Priznati moram, da dolgo nisem vedel, da je na trgu nekoč stal Tegetthoffov spomenik in da so si srbski pravoslavci v 30. letih prejšnjega stoletja postavili tam cerkev. Admiralov spomenik so odstranili ob ustanovitvi države, ki ji je priboril Maribor prav Maister, cerkev pa so porušili Nemci na začetku okupacije.
A naj se vrnem v svoje čase. Na Prvo gimnazijo. Za starejše od mene na Realko, za še starejše Oberschule für Jungen am Tegetthoff-Gymnasium in Marbrug a./d. Drau, za malo mlajše (“usmerjence”) pa na Srednjo družboslovno šolo.
“Kosovo republika”
Leta 1981 se je na stranskem krilu občinske uprave na zgornjem robu trga pojavil grafit: “Kosovo republika”. Pa da ne bo kdo mislil, da takrat še ni bilo grafitov — ampak ne seveda takih. Izbruhnil je cel cirkus. Na šoli smo ravno takrat nameravali demonstrirati, ker je ravnatelj zaradi neupravičenih izostankov izključil tri sošolce. Tri tedne pred maturo! Prisopihal je v razred ves zaripel od zaskrbljenosti — verjetno po klicu kakšnega budžovana iz Doma družbenih organizacij (na vogalu Maistrove in Prešernove) — in nas grozeče rotil, naj tega ne delamo, ker da bo v situaciji po tem “napisu” lahko kdo narobe razumel naš protest. Ker da nekje obstajajo sovražni elementi, ki nas hočejo zmanipulirati.
Od podpore cele šole našim sošolcem potem ni bilo nič. Samo nekaj nas je ob napovedani uri postopalo po trgu. Niti transparentov si nismo naredili.
Transparente pa smo vendarle imeli ob predaji ključa, ko smo se poslavljali od gimnazije. Nalepili smo jih na havbe avtov, ki so nam jih fotri velikodušno odstopili za ta dan. Objestno smo jih zaparkirali okrog vodnjaka in trobili kot zmešani.
Rdeča kapica
Kip generala Maistra mi je všeč od prvega dne, ko so ga postavili oziroma ko sem ga prvič videl. Čeprav se mi zdi, da je figura obrnjena v napačno smer. V smislu umestitve v prostor je seveda logična, saj urbanistično stoji na pravem mestu in gleda v pravo smer odprtega prostora. SImbolično pa stoji tako, kot da bi s svojo južno orientacijo simbolično hotel povedati, češ, vi tam v Jugoslaviji, kar pridite, če si upate, ampak Maribor bo ostal avstrijski!
O teh družbenopolitičnih premenah, prepletenih z osebnimi spomini in izkušnjami, sem začel razmišljati v zadnjem času, ko prostor pod Maistrovo sabljo za svoje tiskovne konference občasno uzurpira nesojeni in samozvani kaplar in stražmojster Šiško.
Najbolj me je razjezilo ali vsaj užalostilo, ko sem videl rdečo kapico pompozno in predrzno salutirati vojaku — mislim tistemu pravemu vojaku stare šole, častniku, poveljniku (in pesniku), kakršnih dandanes več ne delajo.
Peace, brothers!
Za motivno izhodišče svojega nesojenega romana o trgu bi si lahko tako kot Jančar za svojega zadnjega (In ljubezen tudi) vzel fotografijo. Kot predsednik gimnazijskega fotokluba sem jo posnel sam, verjetno leta 1980: dva mlada hipuzla, eno leto starejša od mene, ležita na travi pred šolo, se mi režita v objektiv in nekaj mahata.
Naslednje leto je Segi umrl v letalski nesreči na Korziki, Štandeker pa je čez enajst let padel v Sarajevu.
Peace, brothers!
Mir tudi vsem civilistom in vojskam, ki so se s svojimi ideologijami sprehajali in postrojavali na tem trgu, kjer sem bil nedaleč stran nekoč doma in sem malo še danes. Amen.
