Iranski uradniki so na seznam zahtev za končanje vojne dodali povsem nov pogoj. Teheran zahteva priznanje iranske suverenosti nad Hormuško ožino, poroča CNN. Ta predstavlja eno najpomembnejših strateških točk na svetu, saj skoznjo potuje približno petina vse svetovne nafte in utekočinjenega zemeljskega plina.
Iran to pomorsko pot očitno spreminja v svoje najmočnejše orožje. Čeprav so iranske oblasti že v preteklosti grozile z zaprtjem ožine, je le malokdo pričakoval, da bodo grožnje uresničile v takšnem obsegu. Iranski napadi so skoraj povsem ustavili promet skozi ta ključni prehod. Posledice že močno tresejo globalne energetske trge, države daleč zunaj Perzijskega zaliva pa sprejemajo nujne ukrepe za zagotovitev nemotene oskrbe z energenti.
Strokovnjaki ugotavljajo, da so razsežnosti teh motenj dodatno povečale ambicije Teherana. Iran zdaj poskuša to začasno prednost spremeniti v trajen vir prihodkov in vzvod za pritisk na svetovno gospodarstvo. Dina Esfandiary iz Bloomberg Economics ugotavlja, da je Iran celo sam nekoliko presenečen nad uspešnostjo svoje strategije. "Presenetilo jih je, kako poceni in relativno enostavno lahko držijo svetovno gospodarstvo v šahu," pojasnjuje.
Iskanje novih virov financiranja
Združene države Amerike se zelo dobro zavedajo tveganj, ki jih prinaša nova iranska strategija. Ameriški državni sekretar Marco Rubio opozarja, da bo eden ključnih izzivov po koncu vojne prav iranski poskus uvedbe sistema cestninjenja za prehod skozi Hormuško ožino. Po nedavnem srečanju skupine G7 je poudaril, da takšno ravnanje ni le nezakonito, temveč tudi povsem nesprejemljivo in nevarno za ves svet.

Kljub opozorilom mednarodne skupnosti Iran že nakazuje, da namerava ta sistem uradno uveljaviti. Iranski poslanci trenutno obravnavajo zakon, ki bi od držav uporabnic ožine zahteval plačilo posebnih pristojbin. Čeprav strokovnjaki opozarjajo, da bi takšna poteza grobo kršila mednarodno pravo, namerava Iran izkoristiti dejstvo, da ni podpisnik Konvencije Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu.
Teheran nov model v praksi že pospešeno preizkuša. Podatki o pomorskem prometu kažejo, da nekateri tankerji že uporabljajo plovne poti, ki so bližje iranski obali. Pojavljajo se tudi prvi znaki, da so nekatere ladje že plačale za varen prehod. Ocene kažejo, da bi Iran s to potezo ustvaril ogromne prihodke. Če bi za vsak naftni tanker zaračunali dva milijona dolarjev, bi država samo s tem zaslužila približno 600 milijonov dolarjev na mesec. Z vključitvijo ladij za prevoz utekočinjenega plina bi se ta znesek povzpel nad 800 milijonov dolarjev, kar je primerljivo s prihodki, ki jih Egiptu prinaša Sueški prekop.
Iranske oblasti sicer zatrjujejo, da ožina ostaja odprta, a hkrati pošiljajo jasno sporočilo, da prehod ni več brezpogojen. Varno plovbo namreč dovoljujejo le "prijateljsko nevtralnim" ladjam, ki svoje premike predhodno uskladijo z iranskimi oblastmi.

