Jožefa Andrejč oziroma Jožica, kakor jo kličejo domači in prijatelji, si zna osmisliti čas z različnimi prostočasnimi in društvenimi dejavnostmi ali vrtnarjenjem in umetniškim ustvarjanjem. V njeni domači občini Sveti Jurij v Slovenskih goricah pa je mogoče srečati krajane, ki se po njeni zaslugi sprehajajo s prav posebnimi dežniki.
"V okviru Društva upokojencev Sveti Jurij sem članica sekcije kartanja, saj zelo rada kartam. Na turnirju v Cerkvenjaku sem osvojila drugo mesto v šnopsu, si morete misliti, med samimi gospodi, seveda. Sicer pa se s člani društva dobivamo enkrat tedensko, ob občinskem prazniku pa pripravimo dogodek. Vsaka dva tedna se srečujemo še članice ročnodelke. Dve uri smo skupaj in vsaka ustvarja tisto, kar ji najbolj gre od rok. Sama vedno pletem otroške copatke." Andrejčeva pokaže polno košaro pisanih copatkov, ki se po njenih besedah vedno hitro izprazni za kakšna darila. Je tudi poverjenica v prostovoljskem programu Starejši za starejše za Jurovski Dol. "Od leta 1977 sem tudi članica Občinske organizacije RK Sveti Jurij, kar 35 let sem bila blagajničarka, za kar sem prejela zlato priznanje Rdečega križa." Jožica tega v svoji skromnosti ne poudarja, a za svoje dejavno društveno udejstvovanje je tudi letos ob kulturnem prazniku dobila priznanje domačega kulturnega društva.
V pokoju spet več slika
Zadnjih 15 let je namreč tudi članica KD Ivan Cankar Jurovski Dol, kjer je posebno aktivna v likovni sekciji. "V teh letih sem naslikala okoli 400 slik. Ponosna sem, da sem tudi že samostojno razstavljala – v OŠ Jožeta Hudalesa Jurovski Dol sem razstavila 25 svojih slik, v prostorih Občine Puconci 25 slik, leta 2014 v tedanjem prenovljenem kulturnem domu v Jurovskem Dolu 24 slik in še eno v galeriji na Cankovi, v kraju, kjer sem obiskovala osnovno šolo." Toliko časa je tudi članica KUD Sij Cankova, kjer pod mentorstvom Petra Obala veliko slikajo v naravi, kar je Andrejčevi posebno všeč. Zdaj so v pričakovanju skupinske društvene razstave v Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota. "Skupno sem sodelovala že na 85 skupinskih razstavah. Sedem let sem bila namreč članica andragoškega krožka umetnice Martine Golja iz Selc, v okviru katerega smo se dobivale vsak četrtek, in edina od ustvarjalk nisem bila iz Voličine, a sem se tam zelo dobro počutila," poudari. Štirikrat je razstavljala tudi na regijskih razstavah. Pred leti ji je bilo v posebno veselje ustvarjanje portretov znanih osebnosti. Tako so se na njenem podstrešju znašli portreti Edvina Fliserja, Vlada Kreslina, Milene Zupančič, ki je njena najljubša igralka, in Ferija Lainščka. Prav slednjega je Jožica razveselila s podarjenim portretom, ko je letos ob kulturnem prazniku gostoval v Jurovskem Dolu.
Pred sedmimi leti pa je prvič poslikala pet dežnikov za Lions klub Celje. "Na pobudo moževe nečakinje sem za namen zbiranja denarja za malico otrok poskusno poslikala pet dežnikov. Do danes je njihovo število zraslo že na 270 in res sem vesela, ko lahko nekoga ob posebni priložnosti ali kar tako obdarim z njim." A poslikava dežnikov ni preprosta, saj mora biti odporna proti različnim vremenskim vplivom. "Zelo pomembno je, da je dežnik v osnovi iz kvalitetnega materiala, sledi trikratno nanašanje barve na dežnik, zato poslikave, skupaj s časom za sušenje, nastajajo teden dni ali več." Pri tem Jožica, kljub nenavadni slikarski podlagi, ne more iz svoje kože, je zelo natančna in vse podobe izpopolni do potankosti. "Res nisem za abstraktno ustvarjanje in se držim besed likovnega kritika, da je pomembno ostati na likovni poti, ki ti leži." Na enem od dežnikov je upodobila tudi domači Jurovski Dol, a njeni dežniki niso ostali le na tem območju, trije so našli svoj dom v Ameriki, eden pa celo na Kitajskem.
Prvi je bil portret Micka Jaggerja
Jožica izhaja iz Skakovcev v Prekmurju. Po osnovni šoli jo je pot vodila na pedagoško gimnazijo v Mursko Soboto, kasneje pa na mariborsko pedagoško akademijo. "V mladostniški dobi je nastala moja prva slika, to je bil portret Micka Jaggerja v značilnih barvah - rdeči, rumeni in črni -, ki sem ga videla na naslovnici revije Stop, a si te nisem mogla privoščiti, zato sem si naslovnico naslikala." V gimnaziji jo je profesor nagovarjal k študiju likovne umetnosti, a ker je že sestra študirala za učiteljico, se ji je zdela ta pot bolj naravna, obenem je stric stanoval v Mariboru. Po študiju razrednega pouka je od 1973 do 1976 službovala v Zgornji Kungoti, nato pa vse do upokojitve leta 2010 v Jurovskem Dolu. "Posebej se spomnim prehoda na devetletko in neštetih ur, ko sem risala materiale za učence, saj jih takrat ni bilo tako preprosto kupiti ali sploh dobiti. Zlasti rada sem poučevala likovni pouk in matematiko, najbolj poštevanko." Na sinovo pobudo je svoje inovativne metode predstavljala v strokovnih pedagoških revijah. "Tudi sin je nekako šel po mojih poteh, čeprav ga nisva usmerjala v to, in je danes zaposlen v tujini in na znanstvenem inštitutu v Kopru, na drugih fakulteta pa večkrat gostuje. Izjemno vesela sem, ko naju z družino obišče, imam namreč tudi enega vnuka."
Počnite, kar vam polni srce in dušo
Med študijem v Mariboru je spoznala svojega moža, tudi on prihaja iz istega konca Slovenije kot ona, iz Prekmurja. Skupni dom sta iskala na pol poti med Mariborom in domačim Prekmurjem in tako prišla v Jurovski Dol, ki takrat še ni bil tako gosto poseljen, kakor je danes. Tukaj se dobro počutita, domačo hišo obkrožajo sadno drevje, cvetoči grmi in urejen vrt, ki jima je v posebno veselje. "Še več rož bi imela, a mi pravijo, da je glede na moja leta to dovolj," doda. Čeprav Jožici Andrejč zlepa ne zmanjka energije, ko poleg televizije, po kateri najraje spremlja potopisne oddaje in kvize, plete ali speče kakšno sladico, najraje domačega prijatelja ali zavitek. Še zmeraj rada s kom poklepeta v prekmurščini. Vsako jutro med 8. in 9. uro pa s štirimi sokrajankami pijejo kavo. "Vsak dan se dobimo pri eni od nas, imamo celo urnik za to, in klepetamo o zeliščih, vrtu, zdravju. Potem pa se odpravimo vsaka po svojih odpravkih. To se mi zdi res lepa navada, ura za žensko dušo." "Počnite čim več tistega, kar vam polni srce in dušo," nam svetuje Jožica, kakor je njej svetoval zdravnik.
