Fiat 850 sport coupe, letnik 1969, in X 1/9 bertone, letnik 1986 – s svojo originalnostjo in ohranjenostjo navdušujeta poznavalce in ljubitelje starodobnih vozil. Kajti na obeh je vse tako, kot je bilo, ko sta prišla iz tovarne. Na nobenem ni niti pikice rje.
Zdaj v Trčovi pri Mariboru, kjer domujeta upokojeni inženir lesne industrije in njegova žena, še počivata pokrita. Še malo pa se bosta nastavljala sončnim žarkom, saj je začetek sezone prireditev starodobnih vozil tako rekoč pred durmi. Pravi čas za klepet, kaj je Antona Šilca, ki je pustil kar 33 delovnih let v Marlesu – prvih trinajst v Podvelki na montaži hiš, naslednjih dvajset pa v Limbušu na programu pohištva; v obeh je bil tudi direktor –, potegnilo v oldtajmerstvo.
"Sosed Alfred Petelin. Navdušil me je, ko je pred skoraj dvajsetimi leti oživljal karambolirano toyoto. Pa si bom še sam nekaj našel, sem hitro padel noter. In sem našel. Fiata pri avtomehaničnem servisu Gračner, pri svojem starem kolegu, na Pobrežju. Vzemi ga, če ga hočeš, mi je dejal. Kajti tam je nevozen stal že deset let. In sem ga vzel," se še spominja. Bilo je leta 2007.
"Doma sem ga razstavil na prafaktorje. Pločevina je bila v klavrnem stanju, vrata, vezna pločevina, blatniki ... vse zanič. Ja, to je bil takrat zame veliki izziv. In še kako mi je prišel prav dober prijatelj iz Opatjega sela na Krasu, skoraj na meji z Italijo. Povedal mi je, kje se kaj dobi. In sem šel v skladišče rezervnih delov v San Marino, rabljenih in novih. Vse potrebne dele karoserije sem tam kupil nove, motor pa je bil na srečo dober, zamenjati sem moral le hladilnik in nekaj malenkosti."
Kleparijo je dal delati Lavretu iz Dupleka, staremu mojstru. Ki ve, kako se tem stvarem streže. Kot je vedel naš sogovornik vse o delu v lesni industriji. Kajti službeno pot je pričel kot normirec, potem nadaljeval kot vodja proizvodnje in končal kot direktor. "Kar ni bilo najbolj hvaležno delo, fotelj pa včasih trd, saj se je vsak lahko obregnil vate," zavrti čas malce nazaj.
Avto so morali povsem razstaviti, da so lahko vkomponirali nove dele. Pripravo za barvanje je naredil sosed Alfred Petelin mlajši, Šilc pa mu je pomagal z izdelavo "vozička", priprave, ki je omogočala obračanje karoserije. Originalno rdečo barvo so Fiatu nanesli v mariborski lakirnici Rubin.
"Ta dela so vzela dve leti, potem še eno leto montaža. Leta 2010 je bil avto dokončno restavriran in takrat sem se včlanil v Veteran klub Maribor. Ker nisem nič dodal in tudi nič odvzel, so avtu podelili najvišji možni certifikat A1. Še vijaki imajo na glavah krono Fiata. Prste sem si skoraj 'znucal' od krtačenja, vse stare dele sem očistil in dal kromirati." In ta ikonični italijanski kompaktni športnik, stalno bolj iskan med ljubitelji starodobnikov, domuje v Trčovi.
Prste sem si skoraj 'znucal' od krtačenja
Pa še ni imel miru. "V Kamniku sem 'zjagal' Bertoneja, znanega italijanskega oblikovalca avtov Giovannija Bertoneja v drugi polovici prejšnjega stoletja. Delal je za skoraj vse elitne in prestižne avtomobilske proizvajalce, tudi za Fiat, s katerim pa se je kasneje razšel in ustanovil lastno proizvodnjo. In ta moj, uradno bertone X 1/9 – še na homologaciji sem moral uslužbenki narekovati, kako se mu reče –, je veljal takrat za malega ferrarija. Dvosedežni športni avto, s trdo premično streho mi je takoj padal v oči. Bil je v veliko boljšem stanju od fiata, sploh pločevina, zato pa je zahteval več mehanskega dela. Ampak v enem letu je bil končan in leta 2016 že vozen."
Ta je moder. Pravi, da je edini vozni avto te znamke v Mariboru. Ko sta Fiat in Bertone še sodelovala, so jih v Torinu naredili 140.000, kasneje pa samostojna skupina Bertone v sedmih letih (1982 do 1989) le 19.500. Za to ne čudi, da so zelo iskani. Nekaj jih je tudi pri nas in pri južnih sosedih. In med lastniki na obeh straneh meje se je razvila družabnost. Na Hrvaškem imajo v Čakovcu klub Bertone, v Sloveniji je še nekaj takšnih lepotcev na Primorskem, v Ljubljani in Savinjski dolini. Čakovčani jih vabijo na srečanja v njihovo "lepo", Slovenci jim gostoljubnost vračajo. "Lani so nas povabili v Omiš na morje, to jesen bodo čakovski člani kluba gostje pri nas. Lepo se imamo. Fiat 850 sport coupe pa imam za udeležbo na prireditvah našega kluba in srečanjih ljubiteljev starodobnikov v okolici. Le kakih tisoč kilometrov naredim z njim na leto."
Antona Šilca, rojenega dve leti po drugi svetovni vojni, je omamil vonj po bencinu že v mladosti. "Že kot smrkavec sem šraufal mopede, potem sem bil nor na motorje. Sploh se ne spomnim več, koliko sem jih imel. Izpit za avto sem naredil, ko sem bil star 18 let. Voziti pa sem znal že prej. Oče je imel kombi znamke DKW. Svoj prvi avto, fička z vrati, ki so se odpirala še nazaj, sem imel z 22 leti. Fičkov sem imel pet. Potem pa lado 1300 S, hyundai lantro … Zdaj jih imam štiri. Poleg obeh starodobnikov še sedemsedežni hyundai galloper XL in mazdo 3X30. Prvega za 'težke', drugega, vozi ga veliko tudi žena, za 'hitre' prevoze. Petega, hyundai lantre, pa sem se 'rešil', januarja sem ga dal nečaku," se pošali Anton Šilc.
In odkrije še eno strast, ki pa so jo leta poslala v zapeček. Vožnja po morju. Imel je 2,5 tone težko predelano Elanovo jahto z zunajkrmnim motorjem, s katero je prekrižaril celo obalo Jadranskega morja, potem manjšo. Ampak še vedno se rad pošali. "Kdor moliti ne zna, naj se na morje poda!"
