Sram me je

So trenutki, ko te je sram biti Slovenec. Eden takšnih je te dni, ko prebiram komentarje "nacionalno ozaveščenih" rojakov, verjetno sovernikov, glede one arabske gospe, ki se je v prekmurskih Termah Vivat kopala po svojih navadah, oblečena v skladu s svojimi prepričanji in vestjo. Zgražajo se nad njo, imenujejo jo rjuharica in se ob tej zbadljivki naslajajo toliko bolj, ker je fran.si ne pozna. Problem ni beseda, ki bi bila v kakšnem drugem kontekstu hudomušna, problem je rasizem, ki besedi daje zalet.
Da, rasizem. Zdi se, da ne gre več za rasistične namige iz šal niti za famozne "rasne predsodke", ki so sad urbane in ruralne zaplankanosti, temveč da zadeva pri nekaterih že zori v nekaj bolj tehtnega, bolj temnega - v rasizem kot prepričanje. Citiram 30 let staro definicijo, ki sem jo uporabil na rimski Salesiani v svoji bakalavreatski nalogi na temo vzgoje za mir v pogojih večkulturne družbe: rasizem - "termin, s katerim označujemo teorije in obnašanja, katerih namen je uresničiti ali opravičiti večvrednost ene rase nad drugo".
Da ne bo pomote! Nisem za burkizacijo žensk. Okrog tega mislim, da je sramotno, kako tiho so evropske "napredne sile", ko bi morale podpreti iranska dekleta in žene v njihovi pogumni bitki za deburkizacijo; iste multikulti elite, ki so sicer kot filana paprika polne feminizma.