Med številnimi pomembnimi gosti, ki so obiskali letošnjo Planico, je tudi zlati slovenski kapetan Goran Dragić. V Dolini pod Poncami, kjer bosta letos še posebej v ospredju Domen in Nika Prevc, bo tako navijal nekdo, ki je občutke obeh Prevcev, le da na košarkarskem parketu, že doživel. Kariero Ljubljančana so zaznamovali številni vrhunci, eden od najpomembnejših pa se je zgodil leta 2017 ko so Slovenci v Carigradu osvojili naslov evropskega prvaka. "Bil je izjemen trenutek, ampak takrat ne razmišljaš. Samo reagiraš," se je z veseljem spomnil finala proti Srbiji. V spominu mu je – še bolj pa navijačem – ostal tudi tisti ponarodeli "govor" med minuto odmora. "Dvignimo glave, še vedno smo v igri," je takrat dejal. "Bil sem kapetan. To je bila moja naloga," se spominja najbolj znanega time-outa v zgodovini slovenske košarke.
Čeprav je danes precej samozavesten in se na prvi pogled zdi, da mu je ta vloga že od nekdaj pisana na kožo, pa hitro poudari, da ni bilo vedno tako. "Bil sem tih fant. Nisem bil tak, da bi rad govoril ali izstopal. Moral sem delati na tem, da postanem bolj samozavesten, da si upam nekaj povedati. To pride z leti, z izkušnjami. V Miamiju sem se res naučil, kako biti vodja – kako biti glasen, kako povedati stvari, tudi če niso prijetne. Včasih moraš reči nekaj, kar ustvari napetost v ekipi, ampak če veš, da je to dobro za ekipo, moraš to narediti."
Ob vsem skupaj vedno rad poudari tudi, kako pomembne so osnove. Pa ne le v košarki, ampak v športu na sploh. Tudi pri smučarskih skokih. In širše. V poslu nenazadnje. "Ni skrivnosti. Vse je v delu. V pripravi, ponavljanju, disciplini. Šport te nauči ogromno stvari, ne samo o igri, tudi o življenju. Nauči te, kako reagirati v težkih trenutkih, kako ostati miren, kako iti naprej," razloži in velik del te stabilnosti pripiše družini. "Ko sem imel težke trenutke, sem vedno vedel, da imam nekoga za sabo. To ti da mir v glavi. Ko sem šel v Španijo, sem bil prvič sam, daleč od doma. Ni bilo lahko, nisem igral veliko, ampak ravno to me je naredilo močnejšega. Takrat se naučiš potrpljenja, discipline." Čeprav sta starša njegov odhod pospremila z različnimi čustvi, je prepričan, da sta mu dala prav, kar je potrebival. "Oče je dejal pojdi, naredi, kar moraš. Mama pa je jokala, normalno, prvič greš od doma. Bila so mešana čustva, ampak oba sta me podpirala. In to je največ, kar lahko imaš."
Danes, ko ima svojo družino, na stvari gleda nekoliko drugače. "Najbolj pomembne so vrednote. Jaz sem zaradi kariere zamudil veliko časa z otrokoma, to je dejstvo. Ampak zdaj veliko nadoknadimo. Smo skupaj, gremo na počitnice, smučamo, uživamo. Včasih se pošalim, da bi se mogoče upokojil dve leti prej, če bi vedel, kako lepo je to." Kako pa je doživljal igranje v ligi NBA in nastopanje v reprezentančnem dresu? "NBA je služba. Igraš za klub, imaš pogodbo,. Reprezentanca pa je nekaj drugega. Tam igraš za svojo državo, z ljudmi, ki jih poznaš od malega, isti jezik, ista energija. To je nekaj posebnega. Jaz nikoli nisem igral zaradi denarja ali slave, igral sem, ker sem užival v košarki."
V sodobni košarki po njegovem odločajo detajli, predvsem v glavi. "Danes so vsi fizično pripravljeni. Razlika je v psihi. Poglejte Luko Dončića ali Nikolo Jokića – nista najhitrejša, ne skačeta najvišje, pa vseeno dominirata. Zakaj? Ker sta mentalno močna, ker znata brati igro, ker sta mirna v ključnih trenutkih." Sam se je tega začel zavedati šele kasneje. "Na začetku o tem sploh nismo govorili. Zdaj ima vsaka ekipa ljudi za to. Meni je veliko pomagal dr. Matej Tušak. Naučil me je osnovnih stvari – dihanje, kako se umiriti, kako se postaviti v pravi "mental state". Ko pride pomemben trenutek, ne smeš hiteti, moraš biti miren in samozavesten."
Dotaknil se je tudi slovenskih športnikov, tudi on je prepričan, da je pravi čudež, da ima država z le dvema milijonoma prebivalcev, toliko izjemnih športnikov. In v toliko različnih športih. Izpostavil je, razumljivo, bil je v Planici, kar celotno družino Prevc. Pa Pogačarja, Dončića, Šeška … "Šport združuje. Ni pomembno, od kod si, kakšne barve je tvoja koža, vsi pridejo zaradi iste stvari." A ni bilo vedno tako, vsaj v ligi NBA ne, kjer je bilo za evropske igralce včasih precej težje. Kaj pa mu trenutno, ko je njegovo življenje precej bolj umirjeno kot pred leti, ko je bil še profesionalni igralec, pomeni največ? "Veselje in zdravje. To je to. Če imaš to in če to lahko deliš z bližnjimi, potem imaš vse."
