V starosti 85 let je umrl Anatolij Bondarčuk (1940–2025), ukrajinski metalec kladiva, ki je tekmoval za Sovjetsko zvezo, nas je na družbenih omrežjih spomnil Marjan Ogorevc, ki je v času največjih uspehov sodeloval z našim olimpijskim (2008) in svetovnim (2009) prvakom v metu kladica Primožem Kozmusom - en čas kot bioterapevt, en čas kot trener.
"V poplavi informacij so mediji to novico komaj opazili. Kot olimpijski prvak velja tudi za enega najuspešnejših trenerjev metalcev kladiva in ostalih metalskih disciplin vseh časov," se Ogorevc poklanja Bondarčuku, od katerega je tudi sam črpal znanje: "Njegov pomen za razvoj svetovne atletike je neprecenljiv. Za nas je še posebej pomemben, ker je najbolj zaslužen za razvoj metov v Sloveniji in za zlato olimpijsko medaljo Primoža Kozmusa. Brez njegovega znanja bi na zlato olimpijsko odličje v atletiki čakali še dolgo. Sam sem od njega poleg strokovnega znanja prevzel predvsem predanost in posvečenost tistemu, kar počneš, ter spoznanje, da je moč telesa omejena, moč duha pa neomejena."
Seveda ne gre mimo ugotovitve, da je v času vrhunca kariere bil Kozmusov trener tudi Vladimir Kevo, a Ogorevc razloži relacijo med vsemi tremi trenerji: "... Sam sem v klubu treniral Vladimirja Kevota, Braneta Grubiča in Mateja Podvinskega. S pomočjo novega načina treniranja je Kevo po nekaj letih postal zadnji jugoslovanski prvak, kar je bil v takratni močni atletiki bivše države izjemen podvig ... V času, ko sem treniral Kevota, je ta od mene postopoma prevzel vse znanje po Bondarčuku in mu dodal lastne izkušnje. Rezultat tega procesa je bila Kozmusova zlata medalja v Pekingu. Sam sem ves čas sodeloval v ekipi kot bioterapevt. Ker sem bil "izvedenec" za Bondarčukovo teorijo, sem razumel proces treninga in lažje dodajal energijski ter duhovni del."
Spomnil je tudi na drugi del Kozmusove kariere, ko je Posavec po krajši prekinitvi kariere osvojil srebrno medaljo v Londonu: "Ko je Kozmus zaključil svojo tekmovalno kariero in se po enem letu vrnil v atletiko, sem postal njegov trener. Nadaljevala sva z meni dobro znanim načinom dela, pri čemer sem združil vlogi trenerja in bioterapevta. Metalci kladiva se težko vrnejo v tekmovalni ritem, on pa je na svetovnem prvenstvu v Južni Koreji osvojil bronasto medaljo, kar je bilo ogromno presenečenje. Tisto leto sem prejel priznanje za atletskega trenerja leta. Sodelovala sva vse do olimpijskih iger v Londonu, kjer je osvojil srebrno medaljo. Mesec dni pred igrami sva sicer prekinila sodelovanje in je tekmoval brez trenerja, le z maserjem. Ali bi z mano osvojil zlato, lahko le ugibamo." Vsekakor pa je nekaj sovjetskega znanja očitno vklesanega v Kozmusove medalje.
