Kaj je še ulovljiv zaostanek v svetu nogometa? Koliko točk prednosti ni dovolj, da bi že vrgel šampanjec na led? Celjani so Mariborčanom osem krogov pred koncem sezone zbežali na dvanajst točk prednosti. Sodeč po slovenskih nogometnih izkušnjah je prvenstvo odločeno. Pa drugod? V najbogatejši ligi, angleški premier ligi, jih ta hip intrigira vprašanje, ali lahko Arsenal zapravi celotno sezono, potem ko so ga v trenutkih največje prevlade že videli kot prvaka na štirih koncih, v ligi prvakov, premier ligi, angleškem pokalu in ligaškem pokalu. Pa je v manj vrednem ligaškem pokalu izgubil finale, v "pravem" pokalu izpadel v četrtfinalu, imel sedem krogov pred koncem angleškega prvenstva še devet točk prednosti z odigrano tekmo več od Manchester Cityja. Če se zlomi, bo obveljal za večno drugega, saj je podprvak že tri sezone zapored, šampion Anglije je bil nazadnje pred 22 leti. Več bo jasnega po derbiju, ki ga bosta s Cityjem igrala prihodnjo nedeljo. Derbiju, kakršnega je Maribor proti Celju že izgubil minuli konec tedna.
So primeri, ko gre čudežno čez navidez nedosegljivo razliko. Ko se odločilni del sezone spremeni v neverjeten preobrat, v juriš zasledovalca in kolaps vodilnega. Tudi Slovenija ima nekaj takih primerov. Tukaj sta dva, ki sta v nogometnem spominu ostala kot zares osupljiva ...
Prašnikar za selektorja, Kek za trenerja
Sezona 2002/03, denimo. Vanjo je NK Maribor vstopil kot šestkratni zaporedni prvak Slovenije. Toda šlo je vse prej kot po načrtih. Finančne težave so že strašile po Ljudskem vrtu. In tvorcu največjih podvigov Bojanu Prašnikarju tudi ni šlo. Saj ni dosti izgubljal, a tudi zmagoval ni. Dve zmagi, štiri remije in poraz so imeli njegovi vijoličasti, ko je iz Ljudskega vrta odšel za selektorja namesto Srečka Katanca. Ta je odstopil po svetovnem prvenstvu, ko se je cela Slovenija ukvarjala z afero Šmarna gora, s sporom Katanca in Zlatka Zahoviča.
Mariborčane je znova prevzel Matjaž Kek. Sprva ni bilo kaj dosti boljše. Vega Olimpija z mecenom Jurijem Schollmayerjem in čarovnikom na igrišču Robertom Prosinečkim ter Celjani z Robertom Korenom in trenerjem Marijanom Pušnikom so vladali. Oboji so v prvem delu sezone Mariboru pod Kalvarijo prizadejali ponižujoč poraz z 0:3. In je bila lestvica po 18. krogu, po jesenskem delu prvenstva, takšna: Vega Olimpija 36 točk, CMC Publikum 34, Sport Line Koper 32, Maribor Pivovarna Laško 28 ...
In potem so prišle zimske priprave Maribora v Makarski. Burja je tolkla, za trening postavljene stožce je z igrišča nosilo v sto metrov oddaljeno morje, na poti nazaj v hotel pa mi je izkušeni Dejan Djuranović rekel: "Prvaki bomo. Z naskokom." Hja, le kako ... Ne le, da je bilo treba v petnajstih krogih - takrat se je igrala liga 12, trikrožni sistem s 33 krogi, sredi sezone pa smo izgubili bankrotirani Relax Korotan, da je bilo priložnosti za točke še manj - nadoknaditi kup točk zaostanka. Loviti je bilo treba ne enega, ampak tri klube.
Je konec? Ni konec, tu sta Brezič in Pekič
Mimogrede, tiste priprave so bile tako neposrečene, da je NK Maribor hotel zamujeno iz Makarske nadoknaditi v Poreču, pa se je dalmatinsko vreme preselilo v Istro in so vijoličasti skozi šipe hotela opazovali, kako veter naokoli raznaša borovce. Nato se je začelo. Maribor je zmagoval in zmagoval. Koper je bil hitro zadaj. Z remijem za Bežigradom, 3:3, so se vijoličasti otresli še Olimpije - in prišel je predzadnji krog. Stanje na lestvici dva kroga pred koncem: Maribor 56 točk, Celje 55, Olimpija 50.
Bil je 28. maj 2003. Eden najbolj nepozabnih dni v Ljudskem vrtu. Celjani so prišli po zmago. Po naslov. Igrali odlično in vodili z golom Mitje Brulca iz 66. minute. Navijači, 9000 se jih je zbralo, so trepetali. A preden so obupali, je Maribor udaril prvič. Gol Danijela Breziča v 86 minuti. Veselje se še ni poleglo, ko je minuto pozneje zadel še Damir Pekič. Maribor je zmagal z 2:1 in postal prvak! Ko je krog pozneje opravil še z Ljubljano, nemotivirani Celjani pa so izgubili proti Olimpiji, je bila končna lestvica sezone takšna: Maribor 62 točk, Celje 55, Olimpija 54.
NK Maribor je z asi, kot so bili Stipe Balajić, Dejan Djuranović, Amir Karić, Ermin Raković, Žikica Vuksanović, Suad Fileković ..., na 14 tekmah pomladi, ker one s Korotanom ni bilo, dvanajstkrat zmagal, enkrat igral neodločeno in enkrat izgubil. Za sedmi zaporedni naslov, za zadnjega v prvi šampionski eri pod Kalvarijo. Za najbolj divjo sezono, saj je jesenskega prvaka spomladi nabrisal za 16 točk.
Celjani iz karantene čez zmaje
Ljubljanski zmaji so se na napačni strani znašli tudi v sezoni 2019/2020. Ko je bil končno čas za Celjane. To je bila sezona, ki jo je zaznamovala pandemija koronavirusa, v slovenskem nogometu pa še eden največjih preobratov v 35-letni zgodovini boja za prvaka. Po 19 krogih je imela Olimpija 42 točk, Maribor 37, Aluminij 35, Mura 32, Celje 31 ... In kdo je postal prvak? Celje!
Olimpija je pod vodstvom Safeta Hadžića igrala všečen nogomet in si pred spomladanskim delom prvenstva ter pred prekinitvijo zaradi karantene nabirala lepo prednost. Po vrnitvi na igrišča, najprej brez gledalcev, nato z omejenim obiskom, je Olimpija začela serijo nerazumljivih porazov in remijev. Hadžića so v Stožicah odpustili in za trenerja pripeljali Dina Skenderja, kar se je izkazalo za napako. Celje, ki ga je vodil Dušan Kosić, pa je igralo svoj zgodovinski nogomet. Prednost zelenih se je topila.
V zadnjem krogu, 22. julija 2020, sta vodilni ekipi trčili v Celju. Olimpija je za naslov potrebovala zmago, Celju je zadostoval remi. Tekma se je končala z 2:2, Celjani pa so z igralci, kot so Matjaž Rozman, Mitja Lotrič, Dario Vizinger, prvič v zgodovini postali nogometni prvaki. Potem ko so zaostajali že za enajst točk. Olimpija je bila na koncu celo tretja, saj jo je z zmago prehitel Maribor, končni vrstni red je bil takšen: Celje 69 točk, Maribor in Olimpija po 67.
Da z otroki ne moreš osvojiti ničesar?
Pa še primer iz tujine, iz prej omenjene premier lige, kjer je bila najvišja razlika, ki jo je nadoknadil poznejši prvak, dvanajst točk. Newcastle United, ki ga je vodil karizmatični Kevin Keegan, je v sezoni 1995/96 igral lep, napadalen nogomet s strašnim strelcem Alanom Shearerjem. Manchester United pa je sezono začel tako slabo, da so se komentatorji strinjali, da "z otroki ne moreš osvojiti ničesar". Ferguson je namreč v prvo ekipo vključil mlade talente, kot so bili David Beckham, Paul Scholes, brata Gary in Phil Neville ter Nicky Butt. Pozneje legende kluba.
Januarja 1996 je imel Newcastle pred Manchester Unitedom rekordno prednost, plus dvanajst. Potem pa so črno-beli začeli popuščati pod pritiskom, saj je sloviti strateg Alex Ferguson začel s svojimi znamenitimi psihološkimi igricami in z medijskimi provokacijami. To je doseglo vrhunec konec aprila '96, ko je Keegan v intervjuju v živo za Sky Sports jezno zavpil: "Kako rad bi jih premagal! Kako rad!" Ta čustveni izbruh je postal simbol Newcastlovega zloma. Znanilec, kako se bo končalo.
Ključni trenutek za rdeče vrage je bila tudi vrnitev Erica Cantonaja. Po osemmesečni prepovedi igranja, ker se je med tekmo spravil na navijača, je težavni, a sijajni napadalec moštvo vlekel naprej z najpomembnejšimi goli. V neposrednem obračunu, marca 1996, ko je Manchester United gostoval na St. James' Parku, je kljub dominaciji Newcastla dosegel edini zadetek za zmago z 1:0, kar je prednost Newcastla stopilo na eno samo točko.
Pred zadnjim krogom je Manchester United že vodil z dvema točkama prednosti. Za potrditev naslova je potreboval le remi proti Middlesbroughu. Zmagal je s 3:0. Newcastle je doma remiziral s Tottenhamom (1:1), kar je pomenilo, da je naslov z razliko štirih točk osvojil Manchester United in uprizoril enega najbolj ikoničnih preobratov v zgodovini nogometa. Newcastle pa enega največjih kolapsov. Na vrhu lestvice je preživel 212 dni, kar je še vedno rekord za ekipo, ki na koncu ni osvojila naslova.
