Zlati orel, naslov svetovnega prvaka v poletih, dve zlati olimpijski kolajni in veliki kristalni globus so lovorike, ki jih je Domen Prevc osvojil pred tekmovalnim finalom v Planici. Z drugim mestom na zadnji tekmi sezone pa si je zagotovil še mali kristalni globus v poletih. "Zadovoljen sem s tem, kar sem prikazal v Planici. Sploh današnji dan mi je bil tak presežek, da sem šel preko samega sebe po včerajšnjem kolovratenju tam iz mize. Danes sem prišel na prizorišče z mislijo, da moram le pristati na obeh nogah in priti dol pa bo kljukica že narejena. Nisem preveč pričakoval od sebe. In danes je to delovalo," je po vseh protokolarnih obveznostih in podelitvah, ki so trajale dobro uro, dejal najboljši smučarski skakalec na svetu.
Kljub na videz popolni sezoni sam pri sebi vseeno vidi prostor za izboljšave. "Pomembno je, da ostajaš iskren do sebe, da veš, kdaj si kiksnil, da veš, kdaj se lahko izboljšaš. Če misliš, da si vse prav naredil, da si najboljši, da si osvojil že cel svet, potem te stvari lahko hitro kaznujejo. Fajn je, da znaš sam sebe izboljšati," pravi najmlajši med brati Prevc. Ampak katere? "Ravnotežje, ta filing za eksplozivnost, samo moč iz nizkih kotov, vse to se da izboljšati, zdrilati. Več dobrih skokov, kot bo naloženih poleti lažje bo v prihodnji sezoni."
Po treh sobotnih skokih, enemu na preizkusu letalnice in dveh tekmovalnih, ko ga je v zraku precej premetavalo, je v nedeljo navdušil z mirnostjo. "Veliko trenerjev je bilo, ki so mi povedali, kaj delam narobe, mi dali usmeritve. In ko ti toliko trenerjev pove isto stvar, potem začneš to ponotranjati, verjeti, zaupati. Pa niso bili samo slovenski trenerji. Mislim, da je vse bilo kar strah zame," se je nasmehnil. Pa je zaradi tega v nedeljo kaj bolj živčen? "Predvsem prvi skok je bil tak: a bomo sploh preživeli ali bomo imeli spet en tak dan kot včeraj."
Na koncu se je izšlo imenitno, navijači v Planici so slovensko himno njemu v čast poslušali kar trikrat. Visoko v zrak je dvignil tudi oba kristalna globusa. "Pri malem je bilo še vse v smislu, ja saj se hecamo, pri velikem pa je šlo zares. V glavi se mi je zavrtela cela sezona. Hvaležen sem, da so se stvari tako odvile. Predvsem pa želim to hvaležnost izkazati naprej. Hvala tudi štabu, da so bili celo sezono z mano, me podpirali in verjeli vame, mi zaupali. Želim si še imeti nekaj takih sezon."
Kaj pa najlepši trenutek sezone? Ne, to ni bila Planica, niti olimpijske igre, ampak zlati orel, ki ga je osvojil na novoletni turneji štirih skakalnic. "Tiste tekme, vse, kar se tam odvija, koliko je pritiska, pompa, vsega, pa da to sfuraš, da se poklopi. Bila je prva velika lovorika. Ko sem tam naredil to kljukico, je bilo vse ostalo samo še smetana in nekako s to mislijo je bila cela sezona naprej veliko lažja. Največje breme se je odvalilo in sem bil zelo srečen," pravi šestindvajsetletnik, ki ga v sredo, podobno kot lani, čaka še revijalna tekma v poljskih Zakopanah. "Zdaj moram najprej spakirati. Še za Kobajašija moram nekaj vzeti, da ne bo tovoril z avionom - je veliko lažje, če mu mi tja pripeljemo. Nekaj medijskih in sponzorskih obvesti še imam. V četrtek pa si bom vzel čas, šel v hribe, da se bom malo odklopil, se sam s sam s sabo pogovoril, užival."
Kljub vsem mogočim lovorikam, ki jih je pospravil v tej sezoni, pa ostaja trdno na tleh. Miren, preudaren. "V trenutku, ko misliš, da si osvojil vse znanje, da vse držiš v svojih rokah, da držiš bika za roge, se moraš zavedati, da tega bika lahko hitro izgubiš. Moraš se brzdati, svoje možgane, da se ukalibriraš nazaj, da veš, kaj vse te je do sem pripeljalo, da ne izgubiš kompasa. Pa da prideš 1. maja, ko se začnejo priprave na naslednjo sezono z mislijo, da boš še boljši. Ne sme te odnesti, moraš biti na realnih tleh."
