Pa naj še kdo reče, da Celje ni najbolj rokometno mesto na svetu, nam je dejal eden od domačih navijačev, ko smo hodili proti vhodu v Zlatorog. Mesto ob Savinji je res spominjalo na neke druge čase. Dvorana je bila napolnjena kot že dolgo ne, prazno parkirno mesto v njeni bližini pa misija nemogoče. Vendarle je to bila tekma sezone. Po zmagi v Ljubljani prejšnji konec tedna so Celjani izkoristili priložnost, pred svojimi navijači zaključili finalno serijo in v vitrine po pokalni lovoriki pospravili še 27. državni naslov.
Vodili skoraj vso tekmo
"Res neverjetna zmaga in neverjetna sezona. Dvorana je pokala po šivih. Vse bi pohvalil, ker smo ustvarili takšno vzdušje, kakršnega že dolgo ni bilo. Hvala vsem, ki podpirajo slovenski rokomet, saj so prav zaradi njih takšne stvari mogoče," je po velikem slavju vrelo iz mladega celjskega bisera Aljuša Anžiča. Kako tudi ne, Celjani so Slovanu le za nekaj minut prepustili vodstvo, sicer pa tekmo vseskozi imeli pod kontrolo. Celjski napad je bil bolj igriv in je v sicer dobro postavljeni obrambi Slovana znal najti vsako še tako majhno luknjo.
Svoj dan je imel Ukrajinec v dresu pivovarjev Oleksandr Onufriienko, ki se je najbolj razživel prav na zadnjih tekmah sezone, zadeval je Andraž Makuc, Luka Perić se je vrnil po bolezni … Varovanci Klemna Luzarja so sredi prvega polčasa prvič povedli s štirimi goli. In čeprav so se Ljubljančani trudili, niso našli tiste pike na i, ki bi pomenila priključek. Strelsko sta izstopala Bruno Vili Zoberc in Tarik Mlivić, je pa gostom manjkala kakšna obramba vratarjev Bojića in Pajntarja več.
Proti koncu prvega dela je rdeče-črnim vendarle uspelo nekoliko stopiti celjsko razliko, ob odmoru je znašala dva zadetka. Morda sta se kakšnemu od domačih navijačev zdela udobna, a Ljubljančani so ju po nekaj minutah igre v drugem delu izničili. Najprej so izenačili, nato pa v 38. minuti po golu Leona Ljevarja prvič na tekmi povedli. Takrat so se razživeli tudi njihovi navijači. Toda celjski odgovor je bil silovit, delni izid je znašal 4:0.
Serija domačih, ki so leteli na krilih prav tako razigranega Zlatoroga, se s tem ni ustavila. Sredi drugega polčasa so si priigrali že šest golov zaloge. Slovan se je trudil na vso moč, a razlika je bila prevelika, minut do konca tekme pa premalo. Čeprav Ljubljančani niso bili daleč od priključka in so se v zadnjih minutah nekajkrat skoraj povsem približali, jim je za preobrat zmanjkalo moči.
"Rad se bom vračal v Celje"
Da jim igra Slovana očitno ustreza bolj kot igra Slovenj Gradca, s katerim so imeli Celjani v polfinalu na prvi pogled celo več težav, je po tekmi priznal tudi Anžič. "Hkrati pa smo bili morda še nekoliko bolj motivirani. Res sta za nami dve neverjetni finalni tekmi," je povedal. Na koncu so Celjani zmagali z 41:39 in poskrbeli za veliko rajanje. Pomenljiv pa je bil tudi izbor skladbe, ki je po zmagi odmevala v Zlatorogu. Vrtela se je pesem Mladena Grdovića Nije u šoldima sve (ni vse v denarju).
Nedeljski večer je bil poseben tudi za Andraža Makuca, enega od četverice, ki je odigrala zadnjo tekmo v dresu Celja. "Pred sezono si nismo predstavljali, da bomo osvojili dvojno krono. Vsa čast ekipi. Gradili smo, rasli celotno sezono in na koncu zasluženo osvojili dve lovoriki. Celje mi bo ostalo v lepem spominu, rad se bom vračal sem in upam, da se bodo njegovi rokometaši vrnili na pota stare slave," je dejal Makuc, ki se seli k Dinamu v Bukarešto. Ob slovesu je poudaril tudi ekipni značaj celjskega uspeha. "Mogoče smo si zmage nekoliko bolj želeli. Dali smo maksimum na prvi in drugi tekmi. Že na prvi sem verjel, da bomo zmagali. Bili smo visoko motivirani, kar se je videlo tudi po tem, kako smo vstopili v tekmo. Borili smo se drug za drugega in za ekipo ter zmagali kot ekipa. Ni bilo posebnega pritiska ali nervoze, igrali smo dobro," je sklenil. V senci finala je bila na sporedu tudi tekma za tretje mesto, ki so jo z dvema zmagama proti Slovenj Gradcu dobili rokometaši Trima iz Trebnjega.
