Abrahamovec je od marca letos. Takrat je minilo tudi okroglih deset let od konca njegove boksarske kariere. Pravi čas za to, da se preizkusi še v čem. In tako se je Dejan Zavec prelevil v - predavatelja. Na univerzi Alma Mater Europaea v središču Maribora je študentom spregovoril o svojih boksarskih in življenjskih bitkah.
Povabil ga je nosilec predmeta Človek in šport na študijskem programu fizioterapije, dr. Marko Vidnjevič. Tudi sam nekoč boksar, ki je v devetdesetih stopil v ring v Talisovem šotoru na Taboru, ko so bili tam še "romantični" časi cigaretnega dima in vonja po čevapčičih ob ringu: "Tam sem prvič srečal mladega Zavca."
Po celem svetu brez izpita
Akademska debata z novopečenim "profesorjem" Zavcem o tem, koliko discipline je potrebne, da postaneš svetovni prvak, kaj človeka naredi močnega v športu in v življenju, o pritisku vrhunskega športa in premagovanju porazov pa seveda o življenju izven ringa, o čemer ima morda največ presunljivih zgodb prav on, je dala nekaj močnih misli. Besed navdiha. Krutih resnic. Ker le kdo je bolj izkusil preboj z dna do vrha sveta kot srčni Haložan.
Nekaj šaljivih je v preletu kariere stresel Zavec. Denimo ono, kako sta s prvim trenerjem Ivanom Pučkom, h kateremu se je preselil pri šestnajstih letih in tako za vedno odšel s kmetije, kjer je živel s teto in petimi bratranci, prevandrala "ves svet". In je šele, ko ju je ustavila policija in od Pučka zahtevala dokumente, ugotovil, da sta ves ta čas vandrala brez vozniškega izpita.
"Če bi Alma Mater še podeljevala naziv viteza, bi si ga zaslužil Dejan Zavec"
Da bi kasneje boljšo službo dobil
Bile so tudi lekcije in nasveti iz železne volje. Da je siromaštvo večna prepreka? Ne, prav življenjski pogoji, iz katerih je izšel, so bili idealni, da mu uspe, je dejal Zavec. Zanj sta boks in ring najboljši prispodobi življenja, boja, v katerem se je selil med rejniki, strici, tetami in tudi sam kolovratil naokoli. Študentom je razložil, kako je s prevzemanjem krivde: ko izgubiš, ni kriv nihče drug, sam nisi naredil dovolj za zmago, zato bodi prihodnjič boljši. In noben poraz ne pomeni, da je življenja konec.
Priznal je, da je šel v šport zato, "da bi kasneje boljšo službo dobil". Ker je bil zanj, ko je bil malček, okno v svet televizor in je videl, da so športniki v družbi privilegirani. Pa to, da ni bil talent, vsaj samega sebe ni videl tako, ker si je vse prigaral še iz časov, ko je pomagal na kmetiji in jih na domačiji spravil v slabo voljo, ko jim je povedal, da je po naključju začel s treningom boksa.
Konec? Zdaj je, kar je
Predstavil je zakulisje poklicnega boksa, v katerem je vsakič v štiridesetih dneh torture s hujšanjem, da je do dvoboja ujel svojih 66,7 kilograma velterske kategorije, pojedel vsega po 350 gramov hrane na dan. Pribil je tudi nekaj novih ali pa doslej zelo redko slišanih. Kako je še samega sebe presenetil, ko je oznanil konec kariere. Hitro je pomislil, da pa morda vseeno še ni čas za slovo, a ker je že dal "uradno ven", poti nazaj ni bilo več. In kako je leta 2002 skupaj s četrtkovim gostiteljem Vidnjevičem šel v Gotenico v šolo za telesnega stražarja, se uril v objektih za specialne enote policije in mislil, da živi film, da bo kot Kevin Costner iz filma Bodyguard.
Za iskrive in iskrene misli je večkrat požel aplavz in iz klopi dobil tudi nekaj vprašanj. Ob bolj kočljivem o boksu in spolih, kar je bila cela drama na predlanskem ženskem olimpijskem turnirju v boksu, je hudomušno potegnil vzporednico s svojo bolj kratko kariero poslanca: "Ne ukvarjam se s tem, na kar nimam vpliva. Enkrat sem se probal, pa ugotovil, da še vedno nimam nobenega vpliva." Študentom je položil na srce, naj gojijo odnose, naj si vzamejo čas drug za drugega v tem svetu, ki ga ne prav prijetno preseneča, kajti ... "Ko je človeku najlepše, najde problem."
Zavec kot navdih za specializacijo
V univerzitetnih klopeh sta bila tudi pozorna slušatelja Stanislav Milutinović, dobri duh mariborskega boksa, ki je Zavčevo kariero potegnil naprej in mu zabičal, da bo treba narediti še kakšno šolo več, ne le življenjske, tudi zato je Dejan danes diplomirani športni trener, smer boks, in rektor univerze dr. Ludvik Toplak. Tega je akademski boksarski večer tako navdušil, da je pripomnil: "Če bi Alma Mater še podeljevala naziv viteza, bi si ga zaslužil Dejan Zavec."
Zavec mu je bil v navdih, da je dodal, da je "zdaj čas, da na univerzi pohitimo z izvajanjem športne fizioterapije, imamo jo akreditirano, nismo pa še specializacije izvedli". Nenazadnje Dejana Zavca in Ludvika Toplaka veže več kot le tokratno srečanje: oba sta častna občana Juršincev.



