Sodišče je reviziji ugodilo in ob tem poudarilo, da aplikacija, ki je v tem primeru določila rok, ne sme ustvarjati pravil. Vrhovno sodišče je o zadevi odločalo v dopuščeni reviziji zoper sodbo upravnega sodišča, ki jo je vložil zasebni vrtec. Ministrstvo je zasebnemu vrtcu sofinanciranje iz javnih sredstev za določeno obdobje zavrnilo, saj je zahtevek zavrglo kot prepoznega zaradi napačne uporabe računalniških aplikacij, ki jih je vzpostavilo ministrstvo. Zasebni vrtec je zamudil roke, ki jih je predpisoval pravilnik ministrstva, kar je vrtec neuspešno izpodbijal pred upravnim sodiščem.
Kot je v sporočilu za javnost zapisalo vrhovno sodišče, je šlo v sporu med zasebnim vrtcem in državo za vprašanje, ali lahko ministrstvo zavrne zahtevek za sofinanciranje zgolj zato, ker so bili vloženi prepozno glede na roke, določene v računalniški aplikaciji. Vrhovno sodišče je odločilo, da takšno ravnanje ni zakonito, saj naj bi se z aplikacijami olajšalo, ne pa oteževalo ali celo onemogočalo uveljavljanje pravic.
Sodišče je v sodbi ugotovilo, da zakon o vrtcih sploh ne določa roka, do katerega morajo vrtci uveljavljati pravico do sofinanciranja, zakon ministrstva prav tako ne pooblašča, da lahko ta rok določi s pravilnikom. Tako ga ne sme določiti niti podzakonski predpis, še manj pa računalniška aplikacija, saj se na "ta način namreč brez zakonske podlage omejuje tako uresničevanje pravic staršev kot pravic zasebnih vrtcev, določenih z omenjenim zakonom".
Aplikacije ne smejo ustvarjati novih pravil ali omejitev
Vrhovno sodišče je ob tem posebej poudarilo, da tehnične rešitve, kot so informacijski sistemi ali aplikacije, ne smejo ustvarjati novih pravil ali omejitev, v smislu, da bi se z njimi ožilo ali omejevalo uresničevanje pravic in pravnih interesov fizičnih ali pravnih oseb v posameznih postopkih. V konkretnem primeru je aplikacija vrtcu preprečila oddajo zahtevkov.
Kot navaja sodišče, posamezni fizični ali pravni osebi ni mogoče naložiti odgovornosti za to, da informacijskih ali tehničnih rešitev uprave ni uporabila ali ni uporabila pravilno, če njihova uporaba ali v njih vsebovane omejitve nimajo potrebne podlage v zakonu ali na njegovi podlagi izdanih zakonitih predpisih.
Vrhovno sodišče je zato reviziji in tožbi ugodilo ter odpravilo izpodbijani upravni akt ter zadevo vrnilo ministrstvu v ponovno odločanje. V novem postopku bo moralo ministrstvo zahtevke obravnavati kot pravočasne in o njih vsebinsko odločiti.
