(POTEPANJE) Vrnitev v čas gospodov in dam: Ivan Tavčar je že leta 1897 dal urediti teniško igrišče na travi

Ivan Tavčar ni bil le pisatelj, temveč vpliven ljubljanski odvetnik, politik in kasneje župan, bil pa je napreden tudi na športnem področju. Ob svojem Dvorcu Visoko v Poljanski dolini, nedaleč od Škofje Loke, je že leta 1897 dal urediti teniško igrišče na travi. Kot pripadnik liberalnega in višjega sloja meščanstva je potoval po Evropi in spremljal svetovne trende. V Angliji in v mondenih evropskih središčih je bila takrat priljubljenost tenisa na travi v vzponu. Takrat je veljal tenis za izrazito aristokratski in gosposki šport. Okoli leta 1880 so ga pri nas najprej začeli igrati avstrijski častniki v vojašnicah, denimo v Ljubljani in Mariboru, kasneje so igrišča začeli postavljati ob elitnih hotelih na Bledu in v Portorožu, zlasti za tuje goste.

Potop v zgodbe Tavčarjevine

Tudi Tavčar je po vzpostavitvi igrišča gostil veliko pomembnežev tedanjega časa v svojem dvorcu in ob njem, torej tudi na takrat zelo moderni športni površini. Da bo slika tega, kakšni ljudje so se takrat sukali okoli Visokega, še bolj nazorna, dodajmo, da je pomembno vlogo v družbi in politiki imela tudi njegova soproga Franja, ki je, za razliko od Tavčarja, že izvirala iz bolj premožne družine. Bila je predsednica prve mestne ženske podružnice Družbe sv. Cirila in Metoda, imela je vodilno vlogo v množičnem aktiviranju žensk v družbi in politiki. Po ustanovitvi Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev sta njena moč in vpliv še narasla. Leta 1925 je postala dvorna dama jugoslovanske kraljice Marije, leta 1928 je postala prva častna meščanka Ljubljane, članica številnih narodnih, kulturnih in dobrodelnih društev. Gmotno in moralno je podpirala mlade umetnike, predvsem moderniste (tudi Cankarja in Murna).

V tedanji čas pa se lahko vsaj za kratek čas vrnete tudi vi. Že z obiskom dvorca in posestva, ki sta po dogovoru med sosednjimi občinami sedaj že nekaj let v lasti Občine Gorenja vas - Poljane. Tam po obnovi objektov pripravljajo tudi različne dogodke, sicer pa so v dvorcu na ogled razne zbirke, tudi seveda o življenju Tavčarjevih. V kavarnici, ki je odprta vsak vikend, pa se ob pijači na vrtu pod drevesi potopite v zgodbe Visoške kronike in Tavčarjevih, ki so nad travnikom v grobnici tudi pokopani. Za nakup so na voljo tudi izdelki lokalnih ponudnikov, na voljo so informacije, kaj v bližini še obiskati.

Lahko pa se torej tudi opogumite, oblečete bele hlače ali, ženske, krila, vzamete lesen lopar in se lotite igre na travi. Ta podlaga sicer že vrsto let ni več aktualna, zato je to le eno od dveh naravnih travnatih igrišč v Sloveniji (eno je še v Šentjurju pri Celju, ki pa je v zasebni lasti). Je pa igra na naravni travnati podlagi zagotovo posebna izkušnja. Od leta 2017, ko so pri dvorcu spet uredili tudi to travnato površino, lahko tenis na Visokem tudi zaigrate. In sicer od zgodnje pomladi do konca poznega poletja v lepem vremenu vsak dan. Ena ura igre stane 50 evrov, dve uri 70.

Obvezen metuljček

Po dogovoru s turističnimi delavci v turističnem zavodu Poljanska dolina lahko pari vzamete tudi paket igre tenisa na travi v kombinaciji s prenočitvijo v Hotelu Lonca, za potešitev lakote dobite še piknik košarico, polno dobrot. Priložnost za igro ali pa zgolj za ogled pa boste imeli tudi na že petem Teniškem turnirju dvojic v belem z lesenimi loparji (tako je polno ime turnirja). Ta bo v soboto, 6. junija, z začetkom ob 11. uri. Igrajo lahko polnoletni neregistrirani igralci v dvojicah, igra pa se v dveh starostnih kategorijah, do 60 let in nad 60 let. Kakor že ime turnirja pove, so bela oblačila obvezna oprema. "To pomeni dolge bele hlače, srajca z dolgimi ali kratkimi rokavi, obvezen je tudi metuljček, čepica in obutev, ki je teniška in bela," podrobno razloži Izidor Selek iz Športnega društva Partizan Gorenja vas, ki je skupaj z Zavodom Poljanska dolina organizator turnirja. V teh letih je turnir postal že tradicija in na tekme prihajajo igralci iz vse Slovenije, je še dodal.

Običajno je teniško igrišče v uporabi med vikendi, vsakokrat ga je treba seveda ustrezno pripraviti, označiti črte z belo barvo, seveda poskrbeti za travnato površino. Kako je to potem videti, sta nam prikazala Selek in še trojica igralcev oziroma dva mešana para. To je bil le del programa, ki so ga pripravili ob našem obisku prejšnji teden, ko je Tavčarjev dvorec gostil tudi Zeleni dan slovenskega turizma in so za skupino slovenskih novinarjev v Slovenski turistični organizaciji v sodelovanju z Zavodom Poljanska dolina pripravili še predstavitev ostalih programov in doživetij, ki jih ponujajo. In res je nekaj posebnega, ko uzreš dame in gospode v povsem belih oblekah, s pokrivali na glavah, dami pa si delata senco še dodatno s senčnikom. Četverica nam je naprej prikazala, kako se igra, nato pa smo se lahko tudi sami preizkusili in se prepričali, da zadeva ni tako enostavna. Kruta realnost je bila, da nam je uspelo žogico kvečjemu štirikrat spraviti čez mrežo v eni igri, več ni šlo. Zlasti tisti, vajeni klasične igre na pesku, hitro ugotovijo, da je igrati na travi povsem drugače. Je pravzaprav precej bolj hitro, čeprav bi morda mislili, da je obratno. Na travnati površini odboja žogice skorajda ni, zato je treba hitro steči do nje. Še dodatno je zadeva otežena, če je še dan prej močno deževje vse skupaj izdatno namočilo. Na pesku se žoga odbije bolj visoko, kar igralcu omogoča, da se udobno namesti, na travi pa žogica ne odskoči, temveč zdrsne naprej. Na travi tudi ni drsenja, ki ste ga morda vajeni na pesku. Igra terja torej hitro odzivnost, še več čepenja, nizke drže kakor na pesku. In ko je treba velikokrat še po žogico, ki je zašla izven igrišča, je mera rekreacije kmalu polna. Varuhi dediščine namreč ne dovolijo postaviti visoke mreže, kakor so sicer ob teniških igriščih.