(PISMO BRALCA) S palestinsko zastavo nova vlada umaknila tudi kontinuiteto v zunanji politiki

Nedavno je v organizaciji EMUNI, naše domače evromediteranske univerze, Pretorska palača v Kopru gostila mednarodno konferenco na temo geopolitike transporta o prihodnosti Sredozemlja kot dela globalnih transportnih poti in še posebej o konkurenčnosti severnojadranskih pristanišč v primerjavi s severnoevropskimi v času geopolitičnih pretresov in drugih sprememb sveta. Udeležence iz več držav je med drugimi pozdravil, po videopovezavi, novi domači minister za zunanje in evropske zadeve Tone Kajzer. Izrekel je priznanje univerzi za vlogo, zavoljo katere je bila pred 18 leti ustanovljena – vrednotenje in sodelovanje mnogoterih kultur in ver v korist miru, varnosti in družbenega napredka tega prostora – ter poudaril potrebo Slovenije po strateški, kredibilni in premišljeno pragmatični – kot jo je imenoval – zunanji politiki, ob povezovanju različnih akterjev, predvidevanjih sprememb ter učinkovitem zastopanju nacionalnih interesov v vse bolj zapletenem geopolitičnem okolju.

Dovolil sem si mail pohvale za izrečeno, a obenem ministra soočil z nečim, kar desetletja kvari podobo Sredozemlja kot zibelke mirnega sobivanja in interakcije različnih civilizacij. Odmislim za trenutek boleče migracije in kažem na dramo enega izmed narodov, ki jih moči Mediteran, na krvavo dramo Palestincev, zlasti v luči najave nove, njegove vlade, o povratku k prijateljevanju z Izraelom, ki ga je bila Golobova vlada prekinila zaradi genocida nad tem ljudstvom v Gazi in njihovega etničnega čiščenja tudi na Zahodnem bregu. Znosno sobivanje in minimum sodelovanja v nekem prostoru predpostavljata angažma ne le pri izboljšanju razmer na področju transporta, logistike, gospodarskega povezovanja, temveč tudi pri varovanju in uveljavljanju mednarodnega in humanitarnega prava ter spoštovanju človekovih pravic. Spomnil sem ga na 70 tisoč in več – bojda še 8 tisoč pod ruševinami – pokončanih civilistov v razdejani enklavi v zadnjih štirih letih, na 22 tisoč v bele rjuhe povitih trupelc, na 18 tisoč njihovih mam, ki so z njimi odšle, na 2 tisoč pobitih med novinarji, zdravstvenim osebjem in humanitarci, na pregon in izgon Palestincev z Zahodnega brega, na krvavo okupacijo dela Libanona in na občasne še bolj krvave agresije, zadnje v duetu z ZDA, na Iran. Vse to je v eklatantnem nasprotju z mednarodnim in humanitarnim pravom ter v posmeh vsem resolucijam Varnostnega sveta in Generalne skupščine ter sami Ustanovni listini Združenih narodov. Za veliko manj škode na človeka smo z Evropo skorajda že v vojni z Rusijo, kako naj dojamemo napoved o vnovičnem prijateljevanju z Izraelom? Da, odgovor, ki nam ga servirajo iz novega oblastnega tabora, poznamo: za toliko krvi, smrti in stradanja med Palestinci so si krivi sami, ker sledijo teroristom, od Hamasa do Hezbolaha, hutijcev, Irana, ki vse te "podizvajalce" – kot jim pravijo – financira in oborožuje v večnem prizadevanju, da uniči Izrael.

A četudi tako tolmačenje in pripovedovanje te drame sprejmemo, ni mogoče uiti kolosalnemu nesorazmerju početja Izraela v primerjavi z grehi sovražnikov ter kričeči nedoslednosti v odnosu do ruske agresije na Ukrajino.

Ob prevzemu poslov od predhodnice Tanje Fajon je minister Kajzer poudaril pomen kontinuitete v zunanji politiki. Izjava je izzvenela kot šala, ker se je pri edinem pomembnejšem koraku bivše vlade na tem področju, to sta priznanje Palestine in prepoznanje genocida nad njenim ljudstvom, ki jima je sledila ohladitev odnosov z Izraelom z nekaj malimi sankcijami, načelo kontinuitete dobesedno sesulo. Simbolno z umikom palestinske zastave iz Gregorčičeve. Dobri dve leti smo bili na pravi strani zgodovine, čez noč smo se znova znašli na njeni nasprotni, temni strani. Poveden je odklon večine sveta do nemške kandidature za Varnostni svet ZN. Prav prijateljevanje Berlina z Izraelom in zanikanje zločinov Netanjahujevega režima sta nemške želje in prizadevanja za to članstvo pokopala.

Aurelio Juri, Koper