(PISMO BRALCA) Arhivi hranijo tudi lovsko dediščino

V reviji Lovec, št. 4/2026, je nekdanji dolgoletni predsednik njenega uredniškega odbora in zdajšnji predsednik Zveze lovskih družin (ZLD) Prekmurje dr. Arpad Köveš objavil tehtno poročilo o delovnem srečanju med ZLD Prekmurje in PU Murska Sobota. V njem je med drugim omenil, da sta na srečanju sodelovala tudi dr. Miroslav Novak in Blanka Ambruž iz Pokrajinskega arhiva Maribor (PAM). Govorila sta o pomembnosti in vlogi arhivskega gradiva ter Lovske družine (LD) opozorila na pomembnost oddajanja tega v hrambo. LD sta povabila, da navežejo stike s PAM, Enoto za Prekmurje v Murski Soboti, zaradi oddaje pomembnih arhivskih dokumentov. Kot zgodovinar, ki se dolga leta ukvarja tudi z raziskovanjem preteklosti slovenskega lovstva, moram ta predlog javno pohvaliti. Gre namreč za neprecenljivo gradivo, brez katerega ni in ne bo mogoče pisati lovske zgodovine ne na ravni LD, njihovih območnih zvez in tudi ne Lovske zveze Slovenije (LZS) kot krovne organizacije slovenskih lovcev.

Ne smemo namreč pozabiti, da je arhivska služba ključna za ohranjanje kulturne dediščine – torej tudi lovske – in za zagotavljanje pravne varnosti, saj organizira, varuje, ureja, popisuje in omogoča uporabo arhivskega gradiva. Izvaja strokovni nadzor nad dokumentarnim gradivom javnopravnih oseb, izvaja digitalizacijo ter zagotavlja dolgoročno hrambo in dostopnost gradiva javnosti. Prevzemanje in varovanje arhivskega gradiva je zakonsko urejen proces, ki zagotavlja ohranitev kulturne dediščine in pravnih dokazov. Javnopravne osebe morajo arhivsko gradivo izročiti pristojnemu arhivu najkasneje v 30 letih po nastanku, pri čemer morajo do prevzema z njim ravnati varno, ga urejati in hraniti v ustreznih prostorih.

Varovanje gradiva v arhivskih ustanovah vključuje tudi ukrepe za zaščito osebnih podatkov (na primer do 75 let po nastanku ali deset let po smrti) ter poslovnih in davčnih skrivnosti. Javni arhivi so zakladnice dokumentov naše preteklosti (z najstarejšimi zapisi iz 12. stoletja), hkrati pa skrbijo tudi za "arhiviranje naše sedanjosti" za naslednje generacije. In to velja tudi za lovsko preteklost in sedanjost. Vedno bolj tudi zato, ker minljivost sodobnih zapisov postavlja pred arhivsko službo dodatne probleme. Arhivi omogočajo uporabo arhivskega gradiva vsakomur. Zlasti med mladimi raziskovalci (zgodovinarji in antropologi še posebej) je vse več zanimanja za raziskovanje zgodovine lovstva in lovske organizacije na lokalni in regionalni ravni (seminarske in diplomske naloge). Zanimanje za tovrstno raziskovanje se med mladimi nadaljuje. Lovstvo ima namreč globoke korenine in široke družbene dimenzije in je tudi neprecenljiv del slovenske kulturne dediščine. V posameznih delih Slovenije je ta vidik lovstva še posebno cenjen in spoštovan.

Zato je arhivska hramba tovrstnega gradiva zelo pomembna. To dokazujejo nekateri primeri z mariborskega območja. Že pred več kot tridesetimi leti smo del gradiva mariborske območne Lovske zveze (LZ), ki je izpolnjevalo pogoje, predali PAM, kjer je na voljo uporabnikom. V arhivu mariborske LZ je še vedno varno shranjena Spominska knjiga podružnice SLD Maribor iz leta 1921, ki je neprecenljivega pomena ne samo za zgodovino štajerskega lovstva, pač pa za zgodovino Maribora in okolice nasploh. Na varnem je bila tudi med drugo svetovno vojno, ko so nemški okupatorji na slovenskem štajerskem prepovedali in ukinili vsa društva in organizacije, tudi podružnico SLD in njene odseke v predvojnih sodnih okrajih. Poleg Spominske knjige je ohranjen tudi album s fotografijami z zborovanja Glavne lovske zveze Kraljevine Jugoslavije leta 1938 v Mariboru. Na voljo je tudi dokumentarno fotografsko gradivo, ki se nanaša na vodilne štajerske lovske funkcionarje in na vsa predvojna vodstva. Še več je ohranjenega gradiva po letu 1945, za kar so zaslužni vsi tajniki mariborske lovske zveze. Zdaj njihovo delo nadaljuje strokovni tajnik Božidar Kunej, ki ve, kaj pomeni varovanje arhivskega gradiva organizacije, ki bo prihodnje leto praznovala 120 let delovanja. Med ustanovitelji Slovenskega lovskega kluba leta 1907 v Ljubljani pa so bili tudi ugledni štajerski lovci. Opravili so pomembno delo in pomagali zgraditi trdne temelje zdajšnji slovenski lovski organizaciji. V vseh letih njenega delovanja so mnogi med njimi opravljali visoke funkcije.

Menim, da bi glede na zdajšnje tehnične možnosti lahko v vseh območnih zvezah izbrano gradivo postopoma digitalizirali, izvirnike dokumentov pa oddali v hrambo pristojnim arhivskim ustanovam. Najprej pa ga bo seveda treba skupaj s strokovnjaki pregledati in oceniti, kaj je vredno trajne hrambe v arhivskih ustanovah. Žal je bilo v minulih letih veliko gradiva lovskih organizacij ali izgubljenega ali na žalost tudi namerno uničenega.

Dr. Marjan Toš, LD Dobrava v Slovenskih goricah