(ODZIV NA KOLUMNO MATJAŽA GRUDNA) Komu zvoni (2)

Prepričan sem bil, da je Matjaž Gruden, kolumnist Večera, sicer uslužbenec Sveta Evrope, bolj pri stvari, ko je govor o vojni v Ukrajini in njenih protagonistih, a me je kolumna Komu zvoni? presenetila in razočarala. Zakaj? Ker bi od pravnika, novinarja in diplomata, ki se že skoraj vso kariero potepa po zunanjepolitičnih odrih, pričakoval nekaj več bistroumnosti in analitične sposobnosti pri tako artikulirani in zgodovinsko pogojeni temi.

Tokrat se znaša nad sociologinjo Spomenko Hribar zaradi njene izjave, da "Rusija nikoli nikogar ni napadla", a preko nje tudi nad vsemi mirovniki, ki nasprotujemo nadaljnjim brezsmiselnim dobavam orožja Ukrajini, sodelovanju Slovenije pri tej vojni in politiki Bruslja (Nato in EU) o trošenju 800 milijard evrov za dodatno in pospešeno oboroževanje Evrope ob pričakovanju umika ameriškega zaščitnega ščita. O tem takoj povejmo, da četudi bo ščit ostal, kot je minule dni zagotovil državni sekretar v Trumpovi administraciji Rubio, češ da se ZDA ne zapuščajo zavezništva, bodo morale njegove članice vseeno povečati obrambne proračune s sedanjih dogovorjenih 2 odstotkov BDP na 5 odstotkov, kot zahteva inovativni in burkaški ameriški predsednik, to pa več ali manj sovpada z načrtom Ursule von der Leyen ReArm Europe.

No, moral bi Gruden vedeti, da ko govori o ruskem imperializmu, je ta v primerjavi z ameriškim malenkosten in ne sega dlje od območij in držav, ki obdajajo Rusko federacijo, medtem ko so ZDA s privolitvijo dotičnih vlad ali na silo vsepovsod po svetu. Imajo namreč 544 baz v 43 državah in še 195 na prekomorskih teritorijih pod ameriško jurisdikcijo, Rusi pa le 14 in razen ene, v Siriji, vse druge na prostoru nekdanje Sovjetske zveze.

Moral bi Gruden tudi poznati zgodovino ameriško-ruske konfrontacije v času hladne vojne, še posebno "kubansko krizo", ki je svetovni javnosti dala vedeti, da pravila mednarodnega prava in ustanovne listine OZN veljajo le do trenutka, ko se ena od dveh jedrskih velesil počuti ogrožena zaradi druge. Pa tudi neformalna, a vendarle dokazana zagotavljanja Washingtona Moskvi, da se Nato po razpustu Varšavskega pakta in Sovjetske zveze ne bo širil preko meja ponovno združene Nemčije oziroma se bližal ruskemu ozemlju. Iz vsega tega bi moral razumeti, zlasti ko je Severnoatlantsko zavezniško skoraj v celoti obdalo zahodno mejo Ruske federacije – s Finsko, Litvo in Latvijo se je je celo dotaknilo – zakaj se je z načrtovanim članstvom še Ukrajine v zahodnem paktu Rusija čutila ogroženo.

Če temu dodamo še neuresničen dogovor iz Minska 2015 o uzakonitvi posebnega, avtonomnega statusa regiji Doneck in Lugansk, s skoraj polovično populacijo Rusov, so razlogi Putinovega besa na mizi.

Osebno sem agresijo 24. februarja 2022 obsodil, ker je nesorazmerna z neizpolnjenimi zagotovili, a sem jo razumel. V enem od predhodnih komentarjev, potem ko sta bila takratna ameriški predsednik Biden in sekretar Nata Stoltenberg grobo zavrnila Putinovo zahtevo po varnostnih jamstvih za Rusijo in po implementaciji minškega sporazuma, sem s strahom napovedoval izbruh nasilja, a si želel, da bi se motil.

Prepričan sem, da vse to Matjaž Gruden ve, da ve tudi, da je za Evropo sramotno, da je iniciativo za končanje vojne prevzel Donald Trump, a si kot uslužbenec evropske birokracije ne upa niti razmišljati drugače kot njegovi nadrejeni, formalno nič vezani z Ursulo von der Leyen, a več ali manj vsi v njeni miselni sferi. S tega zornega kota ga razumem, ne pa, da se trudi soliti pamet tudi priznanim imenom doma, ki razmišljajo drugače, denimo omenjena Hribarjeva pa Milan Kučan, Danilo Türk in drugi.

In nazadnje ve tudi, da brez dodatnega oboroževanja Evropa, brez ZDA, po vojaški moči prekaša Rusijo vsaj za enkrat in da gre pri načrtu von der Leynove v vrednosti ​800 milijard evrov le za priložnost za mastne dobičke vodilnih evropskih politikov in njihovih sponzorjev ob poslu stoletja za vrh EU.

Aurelio Juri, Koper