Ni nepričakovano, tudi simptomatično v bistvu ni več, ampak je že stalni del politične patologije tukajšnje desno do skrajno desne scene. Da namreč izbor Nike Kovač, prvega obraza Inštituta 8. marec, za Janino Slovenko leto raztogoti predsednika vlade, nato pa se po ukazu aktivira primitivni diskreditacijski tekoči trak, od državnih sekretarjev, bivših in zdajšnjih poslancev, SDS-fenov do kletnih trolov. Ti le ponovijo znano premierjevo tezo o nevladnikih kot sovražnikih, levičarskih agentih in zajedavcih proračuna, zato se je tudi tokrat usulo po vseh digitalnih in analognih kanalih. Posebno "sijajna" je že po tradiciji intervencija poslanke, ki socializem pomni kot čas brez sadnih jogurtov, Mojce Škrinjar, ki je kar vlado pozvala, naj podeli "priznanje za opravljeno delo ljudem, ki si to res zaslužijo". Uničujoč poraz na referendumu o vodah še boli. Pa ne le ta, nevladni sektor je prav v zadnjem obdobju - sploh, ker so bile akcije politične opozicije razmeroma zlahka ustavljene v parlamentu - pokazal civilnodružbeno reakcijo in akcijo. Delal je to, kar mora - načeti demokraciji je dovajal kisik in zbudil iskro, da mlade generacije v večini niso politično izgubljene v defetizmu, pasivnosti ali raznih conah udobja. Da so se v prednje vrste političnih procesov vrnile, da bi tukaj ostale in sooblikovale prihodnost. Jemljejo veter iz jader tistim, ki v tej državi za politične potrebne raje čas vrtijo nazaj.
Seveda ne referendum ne drugi pomembni projekti nevladnikov ne pomenijo, da so Janševi iz tega vzeli kakšno lekcijo. Teh ambicij kot državljani po vseh letih niti ne moremo imeti več. Ker so preživeli mandat s pomočjo Desusovih, Jelinčičevih in še kakšnih pomožnih koles, samozavestno računajo, da bodo poleg lojalne volilne baze tudi mnogi drugi ljudje glasovali na pogon promoviranih gospodarskih kazalcev, vavčerske ekonomije in drugih dobrot iz manufakture predvolilnih bonbonier. Promocijo uspešnega spopadanja z epidemijo in načrta za okrevanje zato motijo ogledala, kot jih v tej državi postavljajo Nika Kovač in drugi NVO-ji. Nikakor ni nujno, da maramo vse nike kovač, prav je, da imamo tudi do nevladnega sektorja in sistema njihovega delovanja in financiranja kritičen odnos, a ne gre pozabiti, kako nevarno je, da si oblast, ki ima vzvode od represivnega aparata naprej, predstavlja celo, da v njene krog pristojnosti spada še vtikovanje v izbore tistih, ki jih ljudje vidijo kot navdihujoče predstavnike skupnosti.
V luči enega od ciljev mandata, demontaže nevladnega sektorja, se je teden nadaljeval še s premierjevim vprašanjem na twitterju, kjer je objavil seznam nevladnih organizacij, združenih v iniciativo Glas ljudstva: "Pozna kdo kakršenkoli nacionalni dosežek kateregakoli od spodaj navedenih prejemnikov vašega denarja?" Na tem mestu ne bomo posebej izpostavili nobene, velika večina organizacij je namreč na različnih področjih zelo pomembna, ker opravljajo funkcije in naloge, ki jih država ne zna, ne zmore, noče ali je drugače odpovedala na celi črti. Mnogi prostovoljno. Z denarjem, ki ga dobijo, ravnajo veliko bolj skrbno kot od oblasti opiti vladarji. Premier ne žali le njih, žali tudi vse, ki jim te organizacije tako ali drugače pomagajo. Zaradi njih smo boljši. Oziroma nismo v marsičem kot demokratična, solidarna družba zdrsnili še nižje. Ker od vrha države namesto zahvale dobivajo po pravilu batine in žalitve, je pričakovati, da bodo letos poleg poročil o opravljenem delu izstavili še en račun - na volitvah.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
