Ravno pred dnevi sem svojim otrokom prebirala vašo otroško knjigo Mala siva miška. Eno ključnih sporočil te slikanice je pogum, ki ga premore glavna junakinja med vsemi dogodivščinami. Kaj še ste želeli otrokom sporočiti?
"Pravljica je nastala, ko sem si zgodbo sproti izmišljevala za mojega takrat triletnega sina Gašperja. V resnici med ustvarjanjem sploh nisem razmišljala o sporočilnosti. Ko mi neka misel pade na pamet, le pišem ali pripovedujem. Seveda pa potem, ko tekst čez čas spet vzamem v roke, zgodbo začutim drugače in najdem sporočilnost. Vsekakor je pri Mali sivi miški pogum eno glavnih sporočil, hkrati se prepleta še z radovednostjo in preizkušanjem prepovedanega. Izpostavljam tudi vrednoto prijateljstva, to je tudi sicer pogosto rdeča nit moje otroške in mladinske literature. Da so prijatelji tisto najboljše, kar imamo v življenju, da nas spremljajo in nam dajejo občutek varnosti, to se mi zdi zelo pomembno sporočilo."
Vaš opus je bogat, pišete za predšolske otroke, v zadnjem času pa še več mladinskih romanov.
"Med otroškimi slikanicami bi izpostavila še delo Polž Počasnelko in gosenica Marta, v kateri se otroci srečajo s prepirljivostjo, zavistjo in tekmovalnostjo, tudi delo Miška Frančiška gre v šolo je zelo dobro sprejeto med malimi bralci. Tukaj glavna junakinja premaga strah pred odhodom v šolo. V tej dvojezični pravljici, ki je lahko tudi pomemben pripomoček pri zgodnjem učenju angleščine, izpostavim pomen branja otrokom in se veliko poigravam tudi z jezikom in premišljeno vpletam zanimiva poimenovanja za mišje četrti, kot sta na primer Mišjebranje in Mišjeposlušanje. Pri mladinski literaturi pa se ukvarjam tudi z okoljsko problematiko, na tem področju namreč vidim veliko potrebo po ozaveščanju. Blizu sta mi tudi vojna tematika in tematika begunstva. Ko se je začela vojna v Ukrajini, je v meni nekaj vzniknilo, čutila sem nujo, da o tem pišem. Mladi se preprosto morajo zavedati, da njihovi vrstniki živijo življenje, ki ni mirno, da morajo bežati, saj so izpostavljeni nevarnosti in tudi smrti. To se lahko zgodi vsakemu in prav to zavedanje želim vzbuditi pri mladih. Tudi v Slovenijo je prišlo precej mladih z vojnih območij, imamo jih tudi na naši šoli, in nujno se mi zdi, da so otroci opremljeni s takimi zgodbami, da lahko sprejmejo te vrstnike, da do njih čutijo empatijo, sočutje in spoštovanje, se zavedajo pomena človečnosti, strpnosti in solidarnosti. Takrat je nastal roman Črno jutro, črni dnevi. Begunska problematika pa se me je dotaknila tudi že prej, leta 2016, ko je divjala vojna v Siriji. Takrat je nastal roman Beysonova in Yarina usoda. To je zgodba dveh begunskih otrok, ki sta bežala iz Sirije in Iraka. Obe zgodbi sta seveda prepleteni s fikcijo, nimam namreč osebne izkušnje s teh vojnih območij, izhajala pa sem iz aktualnih dogajanj, o katerih so poročali mediji. Junaka Beyson in Yara tako potujeta po balkanski begunski poti, na njej se srečujeta z dolgim čakanjem na mejah, s slabimi higienskimi razmerami, s plovbo z gumijastimi čolni po morju, izgubita stik s svojima družinama, pot jima prekrižajo tako slabi kot (na njuno srečo) dobri ljudje in na koncu spet najdeta svoji družini. Oba romana, ki bralca senzibilizirata, ozaveščata in vabita v razmislek o vojni, begunstvu in tujcih med nami, sta izšla pri Mohorjevi družbi v Celovcu, kar mi osebno zelo dosti pomeni, saj je to naša najstarejša založba, katere nalogi sta negovanje in širjenje slovenskega jezika, za kar si tudi sama prizadevam s pisanjem in poučevanjem slovenščine."
Izdali ste že 18 knjig. Kmalu bo izšel še en mladinski roman. Kar plodna ustvarjalka ste.
"Še več bi si želela ustvarjati in mislim, da tudi bi, če bi imela boljše možnosti za objavljanje. V slovenskem prostoru je kar težko najti založbo. Vrsto let vztrajno pošiljam ponudbe in tekste in še vedno obstajajo založbe, do katerih mi ni uspelo priti. Odgovorov namreč pogosto ni, potem pa stvari ostajajo v predalu in tako je tudi manj motivacije za pisanje. Seveda pa so tudi založbe, ki prepoznajo tvoje delo, ti pustijo odprt prostor in to preide v sodelovanje. Zraven pisanja imam še službene obveznosti, zato je zame še ena ovira pomanjkanje časa. Razen med poletnimi počitnicami je resno ustvarjati zame zelo težko. Ne nazadnje je pisanje še vedno predvsem moj hobi, nekaj, kar me izpopolnjuje, in nekaj, za kar si moram ukrasti čas. Lani poleti sem se zavestno odločila, da napišem nek daljši tekst, in nastal je nov mladinski roman, ki je zdaj v pripravi pri Mohorjevi družbi v Celovcu. Izid je načrtovan za drugo polovico tega leta. Tematika je aktualna. Opisuje dva najstnika – na eni strani vzorno pridno učenko, ki ima vizijo o svoji prihodnosti, na drugi strani pa prešolanega fanta, ki ima pri svojih rosnih letih pestro zgodovino prestopnih dejanj. Bil je nasilen, preizkušal je alkohol in droge. Fant in dekle se zaljubita, zavistna prijateljica tudi dekle potegne na kriva pota. Prisotni so tudi spletno nasilje, manipulacije, zlorabe. Te tematike so danes za mlade zelo aktualne, starši pa pogosto ne vedo, kaj se z otroki dogaja, dokler ni posledic."
Kako torej ustvarjate? Načrtujete, si delate zapiske in se usedete? Imate za pisanje predviden čas v dnevu?
"Pri meni je ustvarjanje stvar trenutka. Preprosto dobim nek preblisk in potem začnem. Prav tako potrebujem čas. Določen čas namenim izključno pisanju in tega se držim, sploh pri obsežnejših romanih. A tudi to je predvsem ulovljen čas, nikoli nimam v urniku točno določenega časa za pisanje. Večina mojih stvari je nastala ponoči. Takrat imam mir in prsti kar letijo po tipkovnici. Sploh kakšne kratke slikanice običajno nastanejo v eni noči. Pa tudi kakšen roman sem napisala dokaj hitro. Na primer Beysonova in Yarina usoda je nastala v samo štirih dneh. Najprej torej preblisk, nato pa vztrajnost in pisanje."
Vaš prvi pustolovski roman Klapa iz stare čolnarne je izšel 2009. Ste takrat začeli pisati? Kdaj ste v resnici začeli ustvarjati?
"Že od osnovnošolskih let sem v sebi nosila željo po pisanju in kasneje sem to začela udejanjati. V času moje osnovne šole ni bilo nobenih zunanjih spodbud, kot so danes v obliki različnih literarnih natečajev in tekmovanj. Mislim, da so mladi zato praviloma potrebovali več časa, da so izrazili svojo željo po pisanju. Resnega pisanja sem se tako lotila šele po koncu študija oziroma v nekem kratkem vmesnem obdobju iskanja zaposlitve. Takrat je nastala prva polovica mojega prvenca Klapa iz stare čolnarne. Ta pustolovski mladinski roman sem potem po dveh letih mirovanja tudi zaključila in je leta 2009 izšel pri Založbi Obzorja. Ko sem postala mama, sem se osredotočala predvsem na otroške pravljice in slikanice, zdaj pa se spet posvečam predvsem mladinskim delom."
A kot ste mi povedali na začetku, branje in pisanje nista bila vaša ljubezen na prvi pogled. Kot otrok ste menda imeli z njima sprva kar nekaj težav.
"Res je, prihajam iz podeželskega okolja, z obrobja Kozjanskega, in v času mojega odraščanja sta morala mama in oče trdo delati na ilovnati kozjanski zemlji. Skrbela sta tudi za ostarelo nepokretno babico, imela pa sem še dva brata. Časa za to, da bi z nami, otroki, sedla h knjigam, preprosto nista imela. Moj prvi stik z branjem je bil tako šele v mali šoli in v prvem razredu, ko sem bila vržena v svet opismenjevanja, in to je bilo zame zelo težko obdobje. Ko smo v šoli začeli pisati, se spominjam, da je bilo vse rdeče. Več je bilo učiteljičinih popravkov kot mojega besedila. A hitro sem spoznala, da je edina pot do uspeha, da se naučim brati. Za mamo sem hodila na njivo in jo prosila, naj me nauči brati. In takrat se je usedla z mano in me je naučila branja. V meni je bila ta želja tako velika, da sem si kot sedemletni otrok rekla, da ko bom znala brati, bom samo še brala. In pol leta v prvem razredu je bilo dovolj, da sem to znanje usvojila. Od začetka leta, ko je učiteljica rekla, da bom verjetno ponavljala razred, sem bila na koncu prvega razreda prav dobra. V drugem razredu pa sem v branju in pisanju že prehitela sošolce."
Branje ni najlažja veščina. Da to otrok usvoji, mora vložiti kar nekaj napora, zato je to tudi zelo pomemben razvojni mejnik. Kdaj in kako lahko ta dejavnost preide v nekaj lepega in v sprostitev?
"Za branje je potrebnega veliko intelektualnega napora in, ja, gre tudi za pomemben razvojni mejnik, ki pa ga ne moremo prehitevati. Pomembno je, da otrok najprej sploh sliši glasove in da dojame neke stvari, šele nato lahko začne brati. Spominjam se, da sem za sinom hodila s knjigo in sem skupaj z njim redno brala. Da se otrok nauči brati, je potrebna velika mera potrpežljivosti – zlasti odraslih, da z vsakodnevnim urjenjem branja to sčasoma postane rutina. Priporočilo, da mora otrok vsak dan brati vsaj 15 minut, ni kar tako. Da pa branje kasneje postane naš hobi, naš način sprostitve in preživljanja prostega časa, pa bi rekla, da je veliko povezav z zgodnjim otroštvom. Obdobje, ko dojenček postane malček, je ključno. Če otroka v tem času vzamemo v naročje ali z njim ležemo v posteljo ter v roke vzamemo knjigo in mu beremo, ob tem doživlja lepe občutke. Branje poveže z bližino, dotikom, občutkom topline in mamino ljubeznijo. Ob teh občutkih branje povezuje z nečim prijetnim, saj otrok ve, da ko mu bo starš bral, ga bo imel samo zase, da bo z njim in prisoten v trenutku. Ker pa vsi nimajo teh izkušenj, je približevanje branja tudi naloga vrtcev in šol. Tukaj didaktika mladinske književnosti odigra zelo pomembno vlogo. Na eni strani omogoča sistematično razvijanje posameznih segmentov otrokove recepcijske zmožnosti pri šolskem srečevanju z literarnim besedilom prek štirih faz: uvoda z motivacijo, napovedi poslušanja mladinskega literarnega besedila in spontane recepcije, interpretacije in poglabljanja doživetja. Na drugi strani pa tudi spodbujanje glede na položaj oziroma situacijo. Če je na primer slabo vreme in dežuje, lahko vzgojiteljica namesto igre vzame debelo knjigo pravljic in otroci ugotovijo, da se v teh knjigah skriva svet dogodivščin, v katere bodo želeli še večkrat pogledati. To je tako imenovana metoda branja na deževen dan. Denimo z metodo družinskega branja pa želimo odrasle družinske člane pritegniti v šolsko književno vzgojo tako, da bosta učiteljevo literarnovzgojno prizadevanje in otrokovo doživljanje literature doma drug drugega podpirala in dopolnjevala – to je zlasti pomembno pri družinah, v katerih otrokom pred vstopom v šolo niso brali. In tovrstnih družin je vedno več."
Prav s področja didaktike mladinske književnosti ste doktorirali. Kaj je po vaših ugotovitvah ključno za približevanje literature mladim?
"Doktorirala sem iz edukacijskih ved na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru. V svojem raziskovanju sem se osredotočila na didaktiko mladinske književnosti in sem na otrocih z lažjo motnjo v duševnem razvoju v Osnovni šoli Gustava Šiliha Maribor delala raziskavo. Dve leti sem jih ob petkih poučevala po tako imenovanem dvotirnem modelu književne didaktike, ki vsebuje širok nabor metod poučevanja. Za literarno spodbudni položaj v šoli sem izbrala metodo recepcije mladinske literarne slikanice. Otroci so ob mojem pripovedovanju sočasno spremljali besedilni in slikovni del slikanice – besedni in likovni kod se namreč pomembno dopolnjujeta in omogočata razumevanje besedila, ne da bi ga bilo treba poenostaviti. Seveda sem jih predtem zaradi njihove precej razpršene energije morala motivirati – pripraviti na dialog z besedilom. Z metodami poustvarjanja in drugimi dejavnostmi pa smo krepili razumevanje. Dokazali smo, da poučevanje književne vzgoje z metodami recepcijske didaktike pozitivno vpliva na razvoj komunikacijske kompetence in kasnejšo funkcionalno pismenost, in to velja za vse otroke, zato se mi zdi branje slikaniških besedil, katerih likovna govorica omogoča lažje razumevanje slikaniškega sporočila, v zgodnjem otroštvu ključno. In tukaj so v primarnem okolju starši tisti, ki bi morali otrokom brati. Seveda je tukaj zelo pomemben njihov lastni bralni zgled, skupni obisk knjižnice, gledališča."
Že 14 let na Osnovni šoli Miklavž na Dravskem polju poučujete slovenščino. Nenehno ste v stiku z mladimi, kako pa je na terenu oziroma v razredu? Kakšen odnos do knjige imajo osnovnošolci?
"Zelo različen. So nekateri mladi, ki imajo zelo privzgojeno bralno kulturo, imamo pa tudi vedno več takih, ki jih je preveč posrkal svet tehnologije. Ta hitri tempo življenja, informacije, ki so takoj na dosegu roke, in naravnanost, da mora biti vse zabavno, mlade odvračajo od knjig. Klasično branje jim postaja dolgočasno. Ob vseh teh pametnih napravah jim za knjige zmanjka potrpljenja, saj klasično branje pač zahteva zbranost, vztrajnost, poglobljeno razmišljanje in intelektualni napor. Knjigo je treba tudi prebrati od začetka do konca, da dobiš celotno sliko, vse informacije in izveš celotno zgodbo."
Ali imajo te novodobne generacije manj interesa za branje, saj jim digitalni svet ponuja veliko pasti?
"Zagotovo več pasti in manj interesa. Že v četrtem in petem razredu pri otrocih opažamo strm upad interesa za bralno značko. V nižjih razredih je vse še bolj kot igra, na višji stopnji pa branje postaja resnejša zadeva, povezana tudi z učenjem in ocenjevanjem. Vedno več je snovi in pogosto zmanjkuje časa za prostočasno branje. Razloge pa lahko iščemo tudi v tem, da si mladi naložijo preveč drugih prostočasnih dejavnosti. S športom, plesom in glasbeno šolo ni nič narobe, a veliko časa preživijo tudi ob računalniških igricah in družbenih omrežjih, ob tem pa pozabljajo na osnove. Zato je še toliko bolj pomembno, da odrasli, predvsem učitelji, otrokom damo več svobodne izbire pri tem, kar želijo brati. Ta kurikularna branja za otroke postajajo dolgočasna. Sploh če vzamemo klasike in kanonska besedila. Te zgodbe so oddaljene od njih. Mladi potrebujejo to, kar lahko aktualizirajo, to, kar jih obdaja, njihov izkušenjski svet, da lahko sebe najdejo v leposlovnih delih."
Se v seznamih obveznih branj vseeno kaj spreminja?
"Na seznamih, ki se sicer počasi posodabljajo, so še vedno v precejšnji meri klasična besedila, ki jih bere že vrsta generacij otrok, ker naj bi jih spoznali, so pa ob tem tudi druge možnosti. Učitelji lahko za domače branje ponudijo aktualne in sodobne avtorje ter sezname pripravijo tako, da lahko vsak učenec najde kaj za svoj interes. Nekdo rad bere pustolovske zgodbe, kdo drug detektivke ali ljubezenske romane, nekdo tretji pa povsem druge žanre. To bi morali mladim omogočiti. Če nekdo bere, kar ga zanima, raje bere, kot pa da mora brati nekaj po navodilu. Po mojem mnenju bi morali najti neko ravnotežje med kanonom oziroma predpisanim branjem in svobodno izbiro. Pri oblikovanju seznamov je smotrno aktivno vključiti učence in šolske knjižničarje. Verjamem, da bi s tem pozitivno vplivali na razvoj bralne kulture."
Pravite, da so prav pametni telefoni eden od razlogov za manjši interes za branje med mladimi. Tudi sicer se vse glasneje opozarja na negativne vplive, ki jih ima uporaba teh naprav pri osnovnošolcih, in se debatira o morebitni prepovedi pametnih telefonov pri otrocih. Kakšen je vaš pogled na to?
"Nekatere države to že uzakonjajo in zdi se mi v redu, da do določene starosti otroci nimajo možnosti uporabe družbenih omrežij. To res močno vpliva na njihovo zanimanje za učenje, pismenost pa tudi na njihovo duševno zdravje in vse ostalo. Predvsem je težava, da starši nimajo nadzora nad tem, in to v zadnjih letih res opažamo. Če bi ta nadzor bil, morda regulacije platform ne bi bile potrebne, a mislim, da to ni več mogoče."
Statistike glede branja pa niso prizanesljive niti do odraslih. Kažejo namreč, da kar 42 odstotkov odraslih ne prebere niti ene knjige na leto. Kaj nam to pove?
"Nič spodbudnega. Ti odrasli so bili nekoč otroci in so očitno prihajali iz nespodbudnih okolij, saj se pri njih ni razvil občutek, da sta bralna kultura in knjiga nekaj pomembnega ter da je branje vrednota, ki je nujna za razvoj družbe in tudi posameznika, da se kot odrasli lahko dejavno vključuje v javno življenje in delo. Pomemben vidik pa je tudi ta, da so ti ljudje danes starši, in vprašanje je, kako naj bodo ti starši s knjigo zgled svojim otrokom. Vsa ta digitalizacija v zadnjih letih vse še pospešuje, saj je svet, poln barv in impulzov, enostavnejši in bolj privlačen od debele knjige."
Na vaši šoli ste mentorica literarnim ustvarjalcem. Učence pripravljate na tekmovanje za Cankarjevo priznanje, lani pa ste na mednarodnem festivalu otroške poezije postali naj mentorica. Kako mlade navdušujete za pisanje?
"Lani sem naziv najboljše mentorice prejela na mednarodnem festivalu otroške poezije Dječije carstvo v Banjaluki. Na tem največjem festivalu na območju nekdanje Jugoslavije sodelujejo učenci iz nekdanjih jugoslovanskih republik, ki jih povezujeta ljubezen do ustvarjanja in tkanje prijateljskih vezi. Na natečaj prispe preko 8000 pesmi in tamkajšnji priznani pesniki iz tega nabora vsako leto izberejo 74 finalistov. Letos sem že tretje leto tja odpeljala dva finalista z naše šole. Naj poudarim, da naziva naj mentor ne prejme tisti, ki na natečaj pošlje največ pesmi, pač pa tisti, ki pošlje tudi kakovostna dela svojih učencev, zato mi ta naziv zelo veliko pomeni.
Moje mentorsko delo sicer poteka pri rednem pouku in pri urah za nadarjene učence. Tako sem tudi pripravljala učence na tekmovanje iz slovenščine za Cankarjevo priznanje. Pri urah slovenščine smo obe knjigi prebrali po metodi dolgega branja, ju analizirali in izkazalo se je za uspešno. Devetošolec Maj Kolar je na državni ravni osvojil zlato Cankarjevo priznanje. Tudi sicer se trudim, da ustvarjanje redno vključujem v pouk in ga povezujem z aktualnimi tematikami in vsebinami, o katerih se tudi pogovarjamo. Ko obravnavamo književna dela, jih poustvarjamo, pri čemer učence nenehno seznanjam z natečaji, ki so na voljo, in jih tematsko prepletem z obravnavanimi besedili. Učenci, ki jih zanima literarno ustvarjanje, prihajajo tudi na uro za nadarjene in tam pišejo pesmi, prozna besedila in eseje. Tako pridejo v ospredje njihov izraz, izkušnje, domišljija, kritično mišljenje in interes za določeno tematiko. Tu tudi ni zunanjih dejavnikov, ki bi vplivali na njihove izdelke. Vsa besedila, ki jih pošljemo na natečaje in tekmovanja, napišejo v šoli. Danes, ko tudi mladi že uporabljajo umetno inteligenco, se mi to zdi zelo pomembno. Sicer je umetna inteligenca lahko doprinos in koristen pripomoček pri učenju, a je hkrati pogosto sredstvo goljufanja. Tudi takšne primere sem že imela in sem jih prepoznala. Take izdelke sem zavrnila in jih nisem poslala naprej."
Kako sicer vidite prihodnost razvoja literarnega ustvarjanja ob vzporednem vse hitrejšem razvoju umetne inteligence, ki jo bo verjetno v prihodnje tudi vse težje prepoznati? Kje bo še mesto človeške ustvarjalnosti in umetnosti?
"Razvoj umetne inteligence bi vsekakor lahko predstavljal veliko nevarnost za razvoj literarnega in drugega ustvarjanja, kakršnega poznamo danes. Seveda, če bomo to dopustili. Hkrati pa se moramo zavedati, da je treba s časom naprej in se moramo (če izhajam iz šolskega prostora) najprej učitelji sami dobro opolnomočiti z orodji umetne inteligence, se naučiti rokovati z njimi ter jih sprejeti kot izziv, izkoristiti kot močno orodje za učenje, hkrati pa učencem ob premišljenih nalogah, ki jih naložimo skupaj z njimi v razredu umetni inteligenci, dokazati, da ta ni kos njihovemu pristnemu, edinstvenemu ustvarjalnemu izrazu. In seveda – v okviru pouka (torej v šoli) vključevati še več branja in še več poustvarjanja, s čimer spodbujamo njihovo originalno razmišljanje in izražanje lastnih svetov, občutenj. Tega umetna inteligenca ne zmore – vsaj zaenkrat še ne. Celo totalne nesmisle nam ponudi in to je treba učencem pokazati. Potrebujejo izkustvo in dokaze, da so sami najboljše orodje za ustvarjanje. Mi je pa bolj zaskrbljujoče, kako bo v prihodnosti z literarnim in drugim ustvarjanjem nas avtorjev. Se bo kdo od nas podpisoval pod dela umetne inteligence? Najbrž že zdaj nekateri to poskušajo ali pa počnejo, čeprav tisti, ki se denimo ukvarjamo z literaturo, pisanjem in smo se že 'poigrali' z orodji umetne inteligence, prepoznamo šablonske vzorce besedišča, tvorbe povedi, slog pisanja iz obstoječih vzorcev. Tisti, ki ustvarjamo iz sebe, namreč vnašamo v svoje stvaritve (bodisi literarne, likovne, glasbene in druge) lastne izkušnje, občutenja, razmišljanja, vrednote, lasten izraz in pogled na svet. In ne verjamem, da lahko izkušenim bralcem (če izhajam iz svojega ustvarjalnega področja) – zlasti urednikom, literarnim kritikom – in mlademu bralcu 'podtaknemo' neavtentična besedila, saj bo ta hitro začutil popačeno razumevanje njihovega sveta. Torej sveta mladih in njihovih občutenj. In lahko se zgodi, da bomo v prihodnje še bolj cenili zavedanje, da za besedilom, umetnino stoji resnično človek. Menim, da se človeka ne da izriniti. Lahko pa se ga preoblikuje, kot so ga tudi predhodna napredna tehnološka spoznanja in iznajdbe."
Kakšen sicer je interes med učenci za poezijo?
"Bi rekla, da kar velik. Največ je seveda na učitelju oziroma mentorju, da znaš otroke navdušiti. Pomembno se mi zdi, da jim daješ možnost, da njihove pesmi ne bodo ostale le v šolskem zvezku, pač pa da jih lahko pošljemo na natečaje, vključimo v šolsko glasilo in da z njimi lahko nastopijo na šolski proslavi. To je zanje dodatna motivacija in nekateri kar hodijo za mano in sprašujejo, če bo še v kratkem kakšen natečaj. Zlasti ta festival v Banjaluki je res krasna priložnost za pesniško izražanje, ker je tematika prosta, pošljemo pa lahko tudi neomejeno število pesmi posameznega avtorja."
Kot mentorica delate predvsem z boljšimi, nadarjenimi učenci. Koliko ur je v šolah namenjenih za bolj nadarjene? Je dovolj prostora in časa zanje v primerjavi z dodatnimi urami, ki jih učitelji po drugi strani namenjajo učencem s primanjkljajem v znanju?
"Dosti je predvsem na nas učiteljih in na tem, kako ti uspe kot učitelju individualizirati pouk in slediti potrebam učencev. Res moraš dobro načrtovati, kaj boš delal s šibkejšimi učenci, kaj s povprečnimi in kaj boš ponudil učencem, ki zmorejo več. Tem učencem že pri rednih urah ponujam literarne izzive in zahtevnejše jezikovne naloge, tako da razvijajo zahtevnejšo raven bralne, jezikovne in recepcijske zmožnosti. Nekateri učitelji pa preveč časa namenjajo učencem, ki so šibkejši, in se ure utrjevanja podaljšujejo, kar pa preraste v dolgočasje dela razreda in stagnacijo (celo nazadovanje) tistih, ki so sicer uspešnejši. Na koncu pa pogosto vidimo, da ni nekega učinka pri tistih, zaradi katerih se je razvleklo utrjevanje, saj so pri urah kljub vzpodbudi pogosto pasivni in se ne učijo. Odgovornost, da se učenci snov naučijo, je na koncu vseeno njihova, mi učitelji smo le prenašalci znanja in usmerjevalci. Na to se včasih pozablja in zaradi tega so lahko drugi učenci oškodovani, kar pa ni prav. Prepričana sem, da bi morali to urediti tudi sistemsko, ne pa da je večina prepuščena učiteljevi iznajdljivosti. Če pogledamo naše normative, so ti zelo visoki, razredi imajo veliko število učencev, otroci pa zelo različni – vse več jih je s takšnimi in drugačnimi primanjkljaji (posledično z odločbami). Če imaš v razredu učence s posebnimi potrebami, na drugi strani pa učence, ki jim moraš ponuditi dosti več, preprosto zmanjka časa, in to praviloma za tiste boljše in za odkrivanje njihovih močnih področij. Obstoječi učni načrti pa so po drugi strani še vedno prenatrpani in preobsežni z vsebinami, ki so vezane na to, da kot učitelj z velikokrat prehitrim tempom slediš ciljem in da učenci usvojijo predpisane standarde znanja, posamezniki, ki izstopajo navzgor ali navzdol, pa pogosto ostanejo ob robu."
Slovenščina ne velja za predmet, ki bi bil med učenci najbolj priljubljen. Kaj je vaše učiteljsko poslanstvo? Kaj želite mlade naučiti ali jim privzgojiti?
"Glavni cilj mi je, da bi imeli radi slovensko besedo in slovenski jezik ter da soprispevam k njihovemu odnosu do branja, da jim bo branje postalo vrednota, ne le vir informacij in nujno zlo za pridobivanje znanja. To se mi zdi še toliko bolj pomembno danes, ko mladi živijo v svetu večjezičnosti in narašča trend poseganja po knjigah v angleškem jeziku. To pa ne koristi k zvišanju bralne pismenosti in bolje razviti jezikovni zmožnosti (vključno z bogatenjem besedišča v slovenščini). Učenci se med seboj razlikujejo. Jasno mi je, da obstajajo taki, ki jim branje pomeni muko, in tega ne bom spremenila, lahko pa vplivam na njihov odnos do jezika in branja z govorjeno besedo in lastnim bralnim zgledom. Hkrati je po drugi strani zelo lepo, ko pri nekaterih vzbudiš ljubezen do knjig in ustvarjanja, in takih primerov ni malo. To mi daje zelo velik zagon in smisel mojemu delu."
OD ENA DO PET
Katero knjigo ste nazadnje prebrali?
"Smejali se boste, Cankarjevo Moje življenje, a tokrat ne za službene namene. Tudi sicer rada prebiram predvsem klasike. Pogosto vzamem v roke dela Prežihovega Voranca in Kosovelovo poezijo. Vzporedno z branjem ostalih zadnjih knjig, ki pa so bile za službene namene, berem različno literaturo za duhovno in osebno rast."
Kaj vas najbolj polni z energijo?
"Več stvari. Zlasti lasten ustvarjalni svet in ustvarjalni svet mojih učencev. Že to, ko učenec pri pouku napiše dobro pesem in jo jaz doma pretipkam, padem v to pesem, jo začutim – me resnično sprošča. Pa tudi, ko v ljudeh, ki jim pomagam, zazrem občutek sreče in olajšanja, ko so premagali stisko ali uspešno opravili neko nalogo. Ob tem živim na podeželju, kjer imamo kar nekaj živali, in ko sem z njimi, me napolnijo z energijo. Imamo namreč malo kmetijo z nekaj telicami, dvema osloma, račkami (zadnja pridobitev), gosmi, kokošmi in zajci. Seveda so tukaj še naš nemški ovčar Rex in kup mačk – domačih in vaških. Pa vrt, njiva, pripravljanje drv za zimo. Delo na zemlji me spremlja vse od otroštva in mislim, da bo tako ostalo."
Je to prednost?
"Prepričana sem, da je. Če živiš in odraščaš na kmetiji, pridobiš posebno spoštovanje do narave, delovne navade ter postaneš trdoživ in vztrajen. Vrednote stopijo v ospredje. Sploh zaradi stika z živalmi. Te so v nasprotju z ljudmi iskrene, se te razveselijo in ti pokažejo hvaležnost. Začutijo, ko nisi najbolje. Sploh osla in pes imajo posebno izostren čut. Mogoče tudi zato, ker ravno jaz za te tri živali največkrat poskrbim, jih pobožam, se 'pogovarjam' z njimi, občutim njihov čut do mene. Hkrati pa ti stik z živalmi in narava vedno omogočata odklop, delo na kmetiji pa ne čaka, zato te tudi ubrani pred dolgočasjem, melanholijo, tesnobo, nespečnostjo – včasih kar padeš v posteljo."
Kako začnete dan? Ste človek rutine?
"Sem in nisem človek rutine. Ritem življenja je takšen, da mi jo narekuje. Dan začnem zelo zgodaj, saj so dnevi, včasih celo daljša obdobja, ko pred službo poskrbim za živali, redno (vsaj trudim se) pred službo skuham kosilo, po sedmi uri pa sem običajno že v šoli. No, pa dve 'moji' kavi do odhoda od doma, če ste me že vprašali, kako začnem dan."
Kaj imate v svojem poklicu najraje?
"Ta pristni stik, odnos z mladimi – to, da začutimo drug drugega in da jih navdihnem za slovenščino, predvsem za iskren pogovor ob besedilih in za literarno poustvarjanje, s katerim se odprejo, izražajo svoje notranje svetove, občutenja (tudi strahove), razmišljajo, se razvijajo. Veliko mi pomeni tudi to, ko mi iskreno pokažejo, da me cenijo – da nisem samo ena izmed mnogih učiteljic, ki bodo čez leta le zbledel obris nekoga ali pa še to ne."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
