Pred nekaj leti, ko beguncev še ni bilo na obzorju, je dušebrižniška civilna družba pozivala k strpnosti tako, da so potencialne nestrpneže - ki jih sicer še ni bilo videti (ali vsaj ne slišati) - na sponzoriranih plakatih označevali kot "zagamane". Takrat se mi je to zdelo precej deplasirano. Danes pa vidim, da so nekateri res zagamani - pa še kakšna hujša oznaka bi se zanje našla.
"Dretje iz minaretov"
Tako je recimo mladi gospod poslanec SDS Žan Mahnič prejšnji teden na twitterju objavil naslednje: "Kako prijetno je zjutraj poslušati zvonove iz domače cerkve. Da jih bomo čez desetletja še vedno lahko in da nam ne bo namesto tega treba zatiskati ušes ob dretju iz džamijskih minaretov, potem je 3. junija (…) nujno potrebno obkrožiti (SDS)."
Za ta ganljivo optimistični opis Slovenije Slovencev je dobil 30 retvitov in 78 lajkov. Za primerjavo: čeprav imam na twitterju skoraj petkrat več sledilcev od Mahniča, ne dosegam takih številk niti v sanjah.
Nova norma in normalnost
Enkrat za vselej bi rad prišel do dna vprašanju, zakaj, kdaj in kako je ksenofobičnost postala nekaj normalnega. Nova norma. Nekaj družbeno sprejemljivega. Nekaj, kar ljudje s ponosom razglašajo in so za svoja stališča deležni odobravanja somišljenikov.
Ali pa je problem morda v nas drugih, tolerantnih, ki smo bili vzgojeni v tem duhu, da je ksenofobija nekaj grdega in slabega, pa ne vidimo, da bi se glede na današnje razmere morali otresti tega prepričanja? Ali vljudnost in sočutje nista več prava odgovora na to, kar se dogaja?
In to še ni vse: zakaj so ksenofobi užaljeni, če jim očitamo, da so ksenofobi, in na to odgovarjajo, da ni nič narobe, če kot avtohtoni in kulturno večinski prebivalci in državljani pričakujemo predpravice, prednosti in privilegije? Ali je danes pravi odgovor na to, kar se dogaja, nekoč zahojeno nacionalistično geslo Slovenijo Slovencem - ali Evropo Evropejcem, da ne bom zaplankan -, pa mi pusiji tega še nismo spregledali?
Slovenija, moja dežela
Ne pride mi na misel, da bi Žanu Mahniču oporekal pravico do tega, da se prebuja na idiličnem hribčku v stilu reklame Slovenija, moja dežela ob zvokih cerkvenih zvonov. Tudi sam mislim, da so idilični hribčki s cerkvicami del slovenske identitete. Mi pa vseeno ni jasno, o čem on govori in kako mu ni nerodno, da to sploh govori.
Jasno je, da so migracije z Bližnjega vzhoda problem, ki ga bo treba nekako rešiti. Čim prej. Kako to narediti, pa ne vedo dobro niti Juncker, Merklova, Macron, Kurz, Duda ali Orbán - kaj šele najini malenkosti Mahnič in jaz. Je pa nesporno dejstvo, da ta domnevna islamizacija Evrope, pred katero strašijo SDS in drugi desničarji, ni tak problem, kakršnega prikazujejo, niti v Nemčiji in Franciji in Skandinaviji - kaj šele v Sloveniji.
Bavbav islamizacije Slovenije je podla finta novih ksenofobov
Podla finta
Bavbav islamizacije Slovenije je podla finta novih ksenofobov, ki bi jim lahko rekli tudi novi kvazikozmopoliti. Kao odprti v svet vidijo in slišijo, da je v Nemčiji in Franciji veliko mošej, iz katerih minaretov se razlega mujezinov klic k molitvi - nakar to avtomatično projicirajo na idilične slovenske hribčke in si v svojih razgretih glavah predstavljajo, da bodo nekega dne - če bo šlo tako naprej, a ne - tam namesto cerkev stale mošeje. Za kaj takega moraš biti res butast. "Dretje iz džamijskih minaretov" v Nemčiji in Franciji nikogar ne moti. Mogoče kakšnega muslimana samega, ki stanuje blizu in si slučajno zaželi tišine. Bogaboječemu kristjanu pa ne bo prišlo na misel, da bi si omislil stanovanje v bližini mošeje. Tako kot tudi nobenemu Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine ne bo prišlo na misel, da bi izdal dovoljenje za gradnjo mošeje na idiličnem slovenskem hribčku.
Nočem ekskulpirati zagamanih à la Žan Mahnič. Jim pa kot olajševalno okoliščino priznavam nekaj: zagamani so postali zaradi dušebrižništva tistih, ki so si dolgo, predolgo zagotavljali moralno vzvišenost z interpeliranjem zagamanih - in to že takrat, ko so ti bili še tiho. Ker jim je bilo nerodno. Danes pa jim ni več. Danes so na to ponosni. Ker vse to, kar gledamo, je v bistvu samo desničarska parada ponosa.
