Heroj ni eden, heroja sta dva in v intimnosti Intimnega odra uprizorita z minimal(istič)nimi gledališkimi sredstvi "predstavo vseh predstav", "dialog vseh dialogov", "monolog vseh monologov". Herojsko ironično, seveda. Vito Weis in Uroš Kaurin sta v drugem, za Maribor nadgrajenem nadaljevanju Herojev (zame je bil ta prvi) junaško samokritična, do konca razgaljena, dobesedno, in neizprosna do sebe. Malce me je spominjalo na MandićStroj, a nič zato, ker je tudi njuno brezkompromisno (samo)seciranje lastne profesionalne in življenjske pozicije skrajno iskreno, iskrivo in do konca avtentično. V bistvu dvojec omogoča več: konflikt in dramatično tekmo herojev. Hkrati pa nenehno kontrolo in distanco do drugega. Zrelativizira sleherni poskus egotripa. Boj za silovitejšo prezenco, za večjo prepričljivost, za večjo igralsko moč je duhovito neizprosen med njima. Ker izhaja iz popolnega prijateljstva, je še toliko bolj pristen, nobene glume, nobenega pretvarjanja ni. In s tem junaka najbolj navdušita. Sijajen prvinski teater je to, do bolečine kopajoč po sebi, duhovit in poln skoraj deške miline.
Na vhodu Kaurin trga karte, Weis sprejema obiskovalce, se rokuje z njimi. Že v veži gledamo film obeh Herojev. Prva odrska scena je nastavljeno zvonjenje mobitela. Heroja ga seveda najdeta, nekdo iz občinstva ju mora fotografirati s starim aparatom. S kladivci, ki jih poiščeta v žepih, potolčeta obe napravici in izgineta v temo. Vrneta se gola in si svojo predstavo v popolnosti podredita. Nista le igralca in avtorja, ampak tudi mešalca zvoka, lučkarja, scenografa ... No, nekaj imen je vendarle v kolofonu predstave: dramaturginja Katarina Stegnar, video Boris Bezić, avtorica glasbe Lea Čehovin. Na odru je preprost odrček, dva mikrofona, mašina za meglo - in to je to.
Sijajen prvinski teater je to, do bolečine kopajoč po sebi, duhovit in poln skoraj deške miline
