Ivan Lorenčič, ravnatelj II. gimnazije Maribor
Začetek šolskega leta postavi področje vzgoje in izobraževanja vsaj enkrat letno v ospredje. Pri tem bolj kot področje samo prevladuje opozarjanje voznikov na previdno vožnjo v območju šol, kar je sicer hvalevredno, ni pa povezano s šolo samo.
Slike prvega dne so polne nasmejanih otrok, pri prvošolčkih tudi iz malo strahu ter predvsem velikih pričakovanj. In predvsem pričakovanja so tisto, kar pred učiteljice in učitelje na vseh ravneh prinaša veliko odgovornost. Zavedajo se, da je kvalitetno izobraževanje pogoj razvoja in prihodnosti dvomilijonskega naroda. Prepotentno? Zagotovo ne. Osnovna "surovina" majhnega naroda je pamet, ki jo mati narava enakomerno porazdeli med nas. Razvijanje ustvarjalnosti, pridobivanje vrhunskega znanja in zmeraj bolj pomembnih socialnih kompetenc je osnovna naloga sodobne šole. Zahteva ustrezen odnos na vseh ravneh - staršev, učiteljev, šolske in širše politike. Z odgovornostjo trdim, da starši in učitelji v veliki meri svojo vlogo opravljajo odgovorno in zavzeto - starši včasih svojo vlogo razumejo tudi preveč dobesedno in se zmeraj bolj vmešavajo v delo šol.
Pri odnosu šolske in širše politike pa so se stvari v zadnjih letih bistveno spremenile. Prevladuje pasivnost in nezavedanje o nujnosti strateške razprave in sprememb. Najlepše o tem pričajo zadnje volitve, kjer v vseh predvolilnih soočenjih področje vzgoje in izobraževanja ni dobilo praktično nobene pozornosti. Podobno velja tudi za koalicijsko pogodbo, v kateri je šolstvu namenjenih le nekaj splošnih fraz. Zato je toliko bolj smešno, da so politiki in tudi gospodarstveniki polni besed o preusmeritvi na vrhunske tehnologije z visoko dodano vrednostjo. Za takšne premike potrebujemo vrhunsko izobražene kadre, ki bodo razvili naše produkte in ne bomo le sestavljali robotov ter televizorjev multinacionalk.
Nazadovanje je povezano tudi s prepočasnim in nenačrtnim spreminjanjem učnih načrtov, kar spet še posebej velja za gimnazije.
