Tudi na Ljubljanskem barju najdete marsikaj zanimivega za enodnevni izlet ali popestritev počitnic. Obiščete lahko denimo Vrhniko, kjer sta se poleg Ivana Cankarja rodila tudi slikarja Jožef Petkovšek in Matej Sternen, pa Pekelske slapove pri Borovnici, ki so raj za planince, pohodnike in ledne plezalce. V Tehniškem muzeju Slovenije v nekdanjem samostanu Bistra pa si lahko ogledate obsežne zbirke eksponatov z vseh področij tehnike in obrti.
Samostan v Bistri so leta 1255 ustanovili kartuzijani, ki so sem prišli s frankovskega območja, in prav na območju Slovenije so nastale prve kartuzije zunaj frankovskega kraljestva: poleg Bistre še Žiče, Jurklošter in Pleterje, pravi muzejski vodič Roman Gabrovšek. Kartuzijani so postali nosilci gospodarskega, kulturnega in verskega življenja na tem območju, njihovo imetje pa je segalo od Škofljice čez velik del Barja in okoliškega hribovja, na Javornike, v Vipavsko dolino in slovensko primorje. Imetje so podedovali od ostarelih bogatašev, ki so želeli starost preživeti kot laični menihi. "Zato so samostanu podarjali cele kmetije skupaj z življem, katerega lastniki so bili," pripoveduje Gabrovšek. Menihi so sicer prihajali tudi iz Francije, Italije, Madžarske, svoje znanje pa so najprej širili med menihi, kasneje pa tudi med tlačani, saj so z večjim pridelkom od njih dobili več desetine. Poleg prepisovanja posvetnih in cerkvenih knjig so menihi v Bistri namreč skrbeli tudi za imetje samostana.
Za samostan je bil usoden Napoleon
Usodno za samostan je bilo po Gabrovškovih besedah leto 1782, ko je Jožef II. ukinil vse samostane v monarhiji, ki se niso ukvarjali s šolanjem ali nego bolnikov, da bi lahko financiral vojsko za boj proti Napoleonu. Graščina v Bistri je prešla v last cerkvenega sklada, ta pa jo je pripravil za prodajo zasebniku: podrli so triladijsko gotsko cerkev in veliki križni hodnik. Leta 1822 je graščino kupil ljubljansko-dunajski aristokrat Bruno Gale, po izobrazbi gozdarski inženir. Po njegovi zaslugi Bistro obkrožajo čudoviti mešani gozdovi, tukaj je najti tudi eno izmed štirih rastišč ameriške smreke duglazije v slovenskem prostoru.
V času družine Gale se je Bistra gospodarsko izjemno razvila, tukaj so delovali vsi obrtniki, ki jih potrebuje tako veliko posestvo - na primer kovač, kolar, stolar -, imeli so tudi lastno žago. Leta 1911 so postavili eno prvih hidroelektrarn zunaj mestnih središč. Pred drugo svetovno vojno je bilo na posestvu 150 delovnih mest, Galetovi pa so po besedah Romana Gabrovška, čigar starši so bili zaposleni pri njih, premogli izjemen socialni čut.
Eden večjih te vrste v Evropi
Po nacionalizaciji leta 1945 se je moral zadnji lastnik, Franc Gale, s soprogo umakniti na Vrhniko, proglasili so ju za narodna izdajalca in jima vzeli graščino, se spominja Gabrovšek. V samostan so preselili Gozdarsko upravo za vso Slovenijo, kmalu pa so nastali tudi zametki tehniškega muzeja: prve so bile na ogled gozdarsko-lesarske zbirke za šolanje gozdarskih tehnikov in inženirjev, pozneje so jim dodajali druge vsebine in danes je Bistra eden večjih tovrstnih muzejev v tem delu Evrope. Na 7000 m2 razstavnih površin je na ogled 24 zbirk s področij kmetijstva, prometa, gozdarstva, lesarstva, lovstva, ribištva, tekstila, elektrotehnike in tiskarstva. Pozornost obiskovalcev pritegnejo Titovi avtomobili, najstarejši ohranjeni avtomobil v Sloveniji, bogata zbirka koles, tiskarski in šivalni stroji, furnirnica, lokomobila, kovačija, medved, ki je leta 1973 postal svetovni prvak, nova stalna razstava o več kot 100-letni zgodovini avtomobilizma na Slovenskem in še marsikaj zanimivega.
