Premislite, tovariši

Mujo je zgradil raketo in sklical tiskovno konferenco, na kateri je naznanil, da se odpravlja na sonce. Ko so ga novinarji opozorili na nevarnost visokih temperatur, se je le zvito nasmehnil in odgovoril: “Saj nisem butec, letel bom ponoči, ko je tema.” Podobno je z levim populizmom. Na pripombe glede nevarnosti, ki ga populizem predstavlja za demokracijo, njegovi pristaši odgovarjajo “brez skrbi, mi se ga bomo lotili z leve”. Čeprav ima populizem za večino ljudi negativno konotacijo, se tu in tam pojavljajo poizkusi, da bi ga predstavili v svetlejši luči. Predsednik republike zagovarja “pozitivni populizem”, ki temelji na obsesivni potrebi po ugajanju in želji, da bi se vsi Slovenci imeli radi med seboj in da bi še posebej radi imeli njega.
Nizozemski predsednik vlade Mark Rutte je po lanskih volitvah, v katerih je v fotofinišu premagal populistično Wildersovo Svobodnjaško stranko, svoj uspeh označil za zmago “pravega populizma”. Zdi se, da je s tem izrazom želel označiti zmago nekoga, ki sicer ni Wilders, a je v dobri meri prevzel Wildersov volilni program. Zdaj so se v Sloveniji nekateri navdušili še nad levim populizmom. Ta naj bi predstavljal protiutež desnemu populizmu in zdravilo za vse neoliberalne tegobe. Svetujem previdnost. Reševanje družbenih težav z levim populizmom je podobno Štajercu, ki skuša z rdečim vinom pozdraviti cirozo. Levi populizem sicer obstaja, a na razmajano demokracijo ima približno tak učinek kot refošk na načeta jetra. Drugačni barvi in ideološkem predznaku navkljub ni v svojem bistvu nič manj nedemokratičen od svojih črnih in rjavkastih bratrancev.
Ideje o dobrem "pravem" in "pozitivnem" populizmu so rezultat nerazumevanja, kaj populizem v resnici je in kakšen je njegov učinek na demokracijo. Prepogosto ga prepoznavamo intuitivno, brez globljega razmisleka in analize.
Pogosto ga skušamo identificirati zgolj glede na način komunikacije oziroma nagovarjanja volivcev. Poenostavljanje, demagogija, nagovarjanje čustev - včasih zgolj izjemne retorične sposobnosti – nam lahko zadostujejo, da nekoga proglasimo za populista. Težava je v tem, da je vsak populist tudi demagog, ni pa vsak demagog tudi populist. Včasih nam je za identifikacijo dovolj segment volilnega telesa, ki ga politik nagovarja. Populist je v tem primeru tisti, ki nagovarja delavce, brezposelne, družbeno in ekonomsko deprivilegirane sloje družbe. Populisti to res pogosto počnejo, saj je v teh slojih največ jeze in razočaranja, frustracija pa je za populista to, kar je za Pošasti iz omare otroški jok – pogonsko gorivo, ki ga potrebuje v pohodu na oblast. Pri tem se postavljata dve vprašanji. Prvič, zakaj pravic najbolj brezpravnih ne bi bilo mogoče učinkovito zagovarjati brez populizma, in drugič, ali to pomeni, da nekdo, ki se požvižga na družbene krivice, ne more biti populist?
Podobna zadrega je z antielitizmom. Čeprav populisti pogosto napadajo vse mogoče elite, so sami večkrat del istih ali konkurenčnih političnih in ekonomskih elit. Pomislite samo na Trumpa in Faragea. A to spet ne pomeni, da je vsak politik, ki je kritičen do elit, nujno tudi populist. Mnogi so upravičeno kritični do finančnih, političnih in drugih elit, vendar tega ne počnejo iz populističnega oportunizma, ampak zato, ker želijo opozoriti na njihove grehe in odpraviti njihove napake.
Nezanesljivo je tudi prepoznavanje populizma glede na vsebino sporočil. Za mnoge so populisti politiki, ki razpihujejo nacionalizem, nestrpnost in strah. Čeprav so takšna sporočila v populizmu pogosta, ponovno ne gre za zanesljiv kriterij razločevanja. Obstajajo populisti, ki ne hujskajo proti beguncem, pa niso zaradi tega nič manj nedemokratični. Definicija na podlagi diskurza je še posebno nerodna za zagovornike levega populizma. Če je prepoznavni znak za populizem desničarsko hujskaštvo, potem levi populizem lahko pomeni zgolj forsiranje desne politične agende z leve strani. Ne gre zgolj za hipotetično situacijo. Zelo leva stranka Nepokorjena Francija, na primer, je od lanskih francoskih predsedniških volitev tako zabredla v diskurz obrambe ljudstva in njegove suverenosti, da je Melenchonovo suverenistično repenčenje včasih težko ločiti od Marininih nacionalističnih parol.
Ideološko prepoznavanje populizma je zavajajoče, ker ima populizem do ideologije oportunističen odnos. Gre za sredstvo, ne za cilj. Nizozemski politolog Cas Mudde populizem označuje za “lahko” ideologijo, medtem ko njegov kolega Jan-Werner Müller z Univerze v Princetonu trdi, da sploh ne gre za ideologijo, ampak zgolj za tehniko prevzema in obrambe oblasti. Kako torej prepoznati populizem? Enostavno tako, da pogledamo, kakšen je odnos posameznega politika ali stranke do institucij oziroma do demokratičnih vzvodov in varovalk. Kako se obnašajo v odnosu do neodvisnega sodstva, do pravne države, do neodvisnih in kritičnih medijev? Ali sprejemajo pluralizem in legitimnost politične konkurence? Ali spoštujejo mednarodno pravo in mednarodne obveznosti? Kakšen odnos imajo do civilne družbe?
Populist je tisti, ki sebi jemlje pravico, da se, v imenu naroda, ali dela naroda, postavlja nad te institucije, jih spodkopava, ignorira ali si jih skuša podvreči in zlorabiti v boju za oblast. To lahko počne z desne, tako kot to počne Trump, ali z leve, kot to v Venezueli počne compañero Maduro. Učinek bo vedno enak, demokracija je oslabljena, v skrajnem primeru lahko tudi umre.
Zato, tovariši, razmislite še enkrat. Slovenija ne potrebuje še levega populizma. Potrebuje demokratično konkurenco političnih idej z vseh koncev političnega spektra. Potrebuje politike, ki bodo, ne glede na svoj ideološki predznak in del volilnega telesa, ki ga nagovarjajo, verodostojno, kompetentno, odgovorno in pošteno opravljali svoje delo. V okviru z ustavo zajamčenih demokratičnih institucij, ne levo ali desno od njih.