Potencial za klasiko

Kjer se dela lotijo (skoraj) same ženske, nastane ženski izdelek. In ta izjava v lutkovni kritiki nikakor ni mišljena slabšalno, kvečjemu nasprotno. Morda pa je krivo to, da so se dela lotile ženske, ki so vsaka na svojem področju mojstrice z dolgoletnimi izkušnjami in še vedno dovolj kreativne energije in zagnanosti. Nastala je homogena, všečna predstava, ki sicer ne kaže ambicij za kak inovacijski presežek, bo pa zagotovo iz več razlogov pritegnila občinstvo.
Prvi razlog je vsekakor podpis avtorice besedila. Svetlana Makarovič sicer večinoma ne piše dramskih besedil, a iz njenih proznih tekstov lahko spretni dramaturgi izluščijo ravno pravo mero dogajanja za enakomerno napet dramaturški lok. Tokratna uprizoritev govori o samotarskem bitju, ki se zaradi svoje nravi in obnašanja imenuje Ščeper. Toda videti je, da mu vse ščeperjenje v boju z živalmi, ki mu vedno znova hočejo škodovati, prav nič ne pomaga, saj na koncu vedno sam pospravi kovčke (oziroma sanjsko vrečo, iz katere jemlje gradivo za svoje najljubše opravilo, spanje) in se odpravi drugam iskat prostor zase. Pa jo stakne nazadnje, ki mu je kos. V njegovo bližino se priseli Mba, ki pa ima prav tako rada samoto in se za Ščeperja zanima tako minimalno, da jo ta začne celo pogrešati. V prav kratkem zaključku tako slednjič tudi Ščeper pokaže, da ima srce.
Kot smo pri besedilih Svetlane Makarovič navajeni, tudi v tem ne bomo slišali besedic "ne smeš" ali "treba je". Makarovičeva otrokom (in odraslim, ki so pripravljeni poslušati) pripoveduje kratkočasne zgodbice. V njih nastopajo liki z bolj ali manj realistično podobo in bolj ali manj človeškimi lastnostmi: požrešni, radovedni, egoistični, ljudomrzni. Včasih imajo srečo in dosežejo svoje, drugič se morajo umakniti. Ne zmaga vedno dobro in zlo ni vedno kaznovano. Toda tako je življenje in Makarovičeva ga zna zelo dobro opisati.