Porota je odločila

Oprostite, jaz sem porota, je gospa, ki je prišla med zadnjimi, zelo važna poskušala izsiliti pozornost ob vstajanju gledalcev v vrsti. "Saj smo vsi porota," jo je zabila druga. "Vsi bomo na koncu glasovali, ali je kriv ali ne." In res smo bili vsi porota in res smo verjetno vsi vedeli, kaj nas čaka. S svojimi glasovi - res pa anonimno, z listki v glasovalni skrinji - smo na koncu odločili, ali je pilot, ki je sestrelil ugrabljeno letalo s 164 potniki, zato da to ne bi treščilo na nogometni stadion s 70 tisoč potniki, kriv ali ne. Naša porota na prvi reprizi je odločila, da ni bil kriv (141: 51), in takšna je bila tudi odločitev premierske publike. Glede na to, da je bila publika precej različna, prvič standardno gledališka, drugič pa večinoma iz sveta, ki nima stalnega stika z gledališčem (časopis Dnevnik je na primer pripeljal na predstavo izžrebano poroto svojih bralcev), rezultat ni nepomenljiv. Med dvema možnima interpretacijama - ali smo res vsi enako ideološko indoktrinirani ali pa je dilema v tekstu slabo zastavljena in tako sploh ni prava dilema - se nagibam k drugi. Res je, drama odpira številna vprašanja, ki so vzniknila ob valu sodobnega terorizma, vprašanja o vrednosti človeškega življenja in neznosnosti odločanja o njih, vendar ne moremo reči, da to naredi res prepričljivo. Dramatik (sicer pa zvezdniški berlinski odvetnik) Ferdinand von Schirach hoče povedati veliko zgodbo o velikih rečeh, ne drži pa vseh niti na ravni konkretne zgodbe. Da bi povedal, da življenj ne moremo preštevati in tehtati z drugimi življenji, ali tudi, da smo enako kot žrtve vidnega terorizma žrtve militantnih herojev zoper terorizem, čudno mešetari z evidentnimi zgodbenimi dejstvi.
Vendar so gledalci resno opravili svojo nalogo in v odmoru med štetjem glasov drug drugemu razlagali, zakaj so se odločili, kot so se. Niso se strinjali ali nestrinjali o dobrem ali slabem gledališkem komadu, o dobri ali slabi režiji, prepričljivih ali neprepričljivih igralskih kreacijah. Pogovarjali so se o tem, ali so pilota obtožili ali ne. Res pa je, da tudi tisti, ki bi radi debatirali o gledališkosti dogodka, niso imeli prave osnove za to. Tekst je brez umetniških ambicij in kvalitet. Tukaj ni kaj režirati, zato bi verjetno tudi režiser z manjšim renomejem stvar opravil enako korektno. In zelo težko, če ne nemogoče, se zdi ustvariti presežno igralsko kreacijo, četudi je treba ekipi izreči pohvalo za oživljanje suhega teksta.