Alenka Tetičkovič sodi med najbolj prepoznavne slovenske igralke, ki že več kot tri desetletja uspešno krmarijo med komedijo in dramo. Trenutno jo lahko gledamo tako na odru SiTi Teatra v predstavi Iščem moža kot tudi na filmskem platnu v zgodovinskem celovečercu Exodus 1945: Naša kri, kar znova potrjuje njeno igralsko širino.
Pravi, da se na vloge najraje pripravlja že na vajah, kjer skuša narediti največ. Ker je mama dveh otrok, doma težko najde mir, zato pogosto študira tekst v garderobi, na sprehodu ali v naravi. Ključna sta dobra organizacija časa in notranja priprava, ki jo začne že dolgo pred začetkom vaj, je razkrila za revijo Obrazi.
Svojo pot je začela v amaterskem gledališču, nadaljevala na AGRFT in že zgodaj sodelovala z vidnimi ustvarjalci, med drugim tudi s Tomažem Pandurjem. Širša javnost jo je vzljubila kot sestro Franjo v Naši mali kliniki, a sama poudarja, da ji največ pomenijo zgodba, ekipa in smisel projekta.
Posebno mesto v njenem spominu ima pokojni Jernej Šugman, ki ga opisuje kot izjemno toplega in predanega umetnika. "Njegova smrt me je zelo pretresla," pravi in dodaja, da se ga še danes pogosto spomni – kot kolega, ki je znal navdihovati in povezovati.
Celoten intervju preberite v reviji Obrazi 03/26. Revija je na voljo tudi v spletni Trafiki24.
