Marko Crnkovič
Omizje starih prijateljev, ki včasih hodimo na pivo, se že nekaj časa dogovarja, da si bomo izmislili družabno igro. Politično družabno igro, ki bi lahko poživila naša srečanja in nas odvrnila od tém, ki ne zanimajo vseh. Morda jo bomo poimenovali politična poker loterija (PPL). Podrobnosti pravil moramo še doreči, okvirno pa bodo približno takšna ...
PPL
Vsak od nas (število udeležencev je neomejeno ali vsaj poljubno) bo napovedal rezultat za vsako obstoječo politično stranko, ki namerava kandidirati na letošnjih državnozborskih volitvah. (Če se bo medtem pojavila še kakšna nova stranka, jo bomo dodali.)
Zmagal bo tisti, ki bo najbolj točno napovedal dejanske volilne rezultate. Točnost naših napovedi pa bomo merili tako, da bomo pri vsakem udeležencu PPL sešteli odstopanja (bodisi navzgor ali navzdol) njegovih napovedi za vse stranke od njihovega končnega rezultata. Zmagal bo tisti, ki se bo pod črto najmanj zmotil - ki bo torej po svojih vedeževalskih in politično-analitičnih sposobnostih dosegel najnižji rezultat. Tisti, ki se bo najbolj zmotil, pa bo moral částiti rundo celemu omizju.
Dogovoriti se moramo samo še za deadline, po katerem svojih napovedi ne bomo več smeli korigirati. Sicer pa jaz kot mojster za tabele v numbersih oziroma excelu že volontiram kot sistemski administrator naše interne volilne komisije.
Načeloma načelni odpadniki
Na mojem seznamu volilnih napovedi bo Združena levica Telejanka Veberkoma in Francija Žnidaršiča iz Demokratične stranke dela - in še nekega iks-ipsilona, za katerega še nihče ni nikoli slišal - dobila minimalen procent. Še nižjega kot Levica.
Vsi ti levičarji, združeni ali ne, so po mojem samo muha enodnevnica, ki je slučajno preživela štiri leta. Brez kakršnegakoli dolgoročnega potenciala. Vebrov izstop iz SD se zdi načeloma načelen, vendar je po svoje tudi kapitalna neumnost. Kot odpadnik nima prav nobenih šans, da bi dosegel omembe vreden volilni rezultat.
Noben politični odpadnik, ki se pretvarja (ali morda celo res je), da je načeloma načelen, nima na slovenski politični sceni prav nobenih šans. Začeti na novo je brezupno. Ustanoviti novo stranko in začeti na novo je znak popolnega pomanjkanja sposobnosti političnega predvidevanja, občutka za realnost, razumevanja razmišljanja volivcev ali, banalno rečeno, političnega marketinga in pozicioniranja. Vsi bi nekaj radi, vsi so pametni in vsi se delajo dobronamerne, nihče pa ne bi izstopil iz začaranega kroga družbenopolitične sprejemljivosti.
In to ne velja samo za Vebra, temveč tudi za druge renegate - pardon: nepovezane poslance -, kakršna sta recimo Andrej Čuš in Bojan Dobovšek. Če nisi ravno Jani Möderndorfer in se znaš na hitro in brez pomislekov oportunistično prekobaliti v pravo stranko, si oplel.
Politična pomota
Še vedno sem tudi prepričan, da je Marjan Šarec politična pomota. Če bo Šarec res ustanovil stranko, mu napovedujem bridko razočaranje. Pa ne samo zato, da bi sam dobil zadoščenje, da sem dober politični prognostik. Uspeh na državnozborskih volitvah ni odvisen od istih silnic kot uspeh na predsedniških. Na teh se je Šarec seveda kar dobro odrezal za outsiderja in newcomerja - da ne rečem za brezveznika -, toda iz tega bi bilo preuranjeno sklepati, da se bo podobno dobro izkazal tudi s stranko na parlamentarnih. Ker si ne delam nobenih utvar o razsvetljenosti slovenskega volilnega telesa, sicer dopuščam možnost, da se bo Šarec s svojo stranko le nekako zrinil v DZ in se morda celo prikoritil v kakšno koalicijo. Ne bo pa to tak rezultat, kot mu ga zdaj napovedujejo.
Moje in ne samo moje politične preference ali antipatije do nekoga seveda ne bi smele vplivati na volilne napovedi. Med željami in prepričanji (kar je samo druga beseda za navijaštvo) in med tem, kar se na koncu zgodi - še tem bolj, če ne gre za našo voljo in lastna prizadevanja -, je vedno velika razlika. Ker pa hočem in nameravam zmagati v politični poker loteriji našega omizja, bom poskušal biti čim bolj realističen in uravnotežen. Ker pri vsem skupaj mi ne gre za veliko več kot za tisto zastonj pivo.
