Politično pohujšanje v dolini šentflorjanski

Všeč so mi te robate, pejorativno hiperbolične, omalovažujoče metafore, ki nam jih slovenščina ponuja za pogovorno izražanje osupljive številčnosti, od katere pa ni neke blazne koristi. Naj naštejem nekaj stopnjevanih primerov: "Političnih strank je v Sloveniji kot listja in trave." Ali "kot smetja". Ali ne nazadnje: "Političnih strank je v Sloveniji kot dreka."

Sistem in kultura

Čez dober mesec bomo na volitvah imeli možnost izbirati med kandidati več kot dvajsetih političnih strank. Državljani se že veselimo praznika demokracije. Toda kljub temu za trenutek ustavimo konje (ki puščajo za sabo fige) in razmislimo, kaj imamo v resnici od tega.
Bistvena razloga za toliko strank, gibanj in pobud nista volilni sistem in politična kultura. Popravljeni proporcionalni sistem sicer gre na roko manjšim političnim igralcem - kar avtomatično pomeni, da bo takih tudi več -, povolilno sestavljanje koalicij pa v Sloveniji tako ali tako velja za višek politične spretnosti in sposobnosti dogovarjanja.
Tudi ne bom povedal nič novega, če rečem, da se politične stranke plodijo kot zajci zaradi vsesplošnega nezadovoljstva. Nič novega ni niti razlaga, da se množijo zato, ker ni konsenza o načinih reševanja družbenih problemov. Pa ne samo konsenza, zmanjkalo je tudi zaupanja. Zlasti do tistih, ki so bili v politiki že prej, pa se niso izkazali. Med starimi playerji ni praktično nikogar, ki se ne bi tako ali drugače kompromitiral (ali ki vsaj ne bi veljal za kompromitiranega).

Bodimo pragmatični

Skratka, niti malo ni čudno, da je v Sloveniji vedno več strank. Vse spodbuja ta trend - od formalne politične ureditve in nematerialne politične kulture do splošnega počutja aktivnih in pasivnih zoonov politikonov.
Toda čeprav ni nihče zadovoljen, vsi to hladnokrvno in histerično gledamo. Če nam ni kaj prav, bodisi ne gremo volit, ker se nam zdi vse skupaj že too much, ali pa ustanovimo še mi svojo stranko in preklinjamo konkurenco.
Poglejmo na zadevo bolj pragmatično.
Da se naraščajoče število političnih opcij obstoječim in prihajajočim politikom ne izplača, je empirično dokazljivo. Gre za zapravljanje politične, državljanske, demokratične energije. To je mogoče matematično dokazati že na primeru drobljenja volilnih glasov. Stranke se pulijo za glasove volivcev. Tudi majhne, marginalne jih malo po malo kradejo velikim.
Naslednji problem je komunikacijski. Komunikacijski šum je vedno glasnejši in z vsako novo stranko bolj kakofoničen. Kvaliteta povedanega v pogojih slabe slišnosti neizogibno nazaduje, ker stranke niso več kos zahtevnosti komuniciranja. Temu prilagajajo tudi vsebino povedanega.

Glasovi in minutaža

Problem je tudi strogo vzeto medijski, ne samo nasploh komunikacijski. Na kolikor toliko pošten in nepristranski način omogočiti vsem strankam in kandidatom, da nagovorijo volivce, je postalo nemogoče. Tako kot si stranke kradejo glasove, si kradejo tudi minutažo in sekundažo v televizijskih poročilih soočenjih ali celo kar cele intervjuje in kao pametne, analitične članke.
Roko na srce, medijska ekvidistančnost in uravnoteženost do politike sta v danih razmerah postali nepotrebni in nesmiselni, že kar redundantni. Le zakaj bi mediji posvečali enako pozornost novokomponiranemu wannabeju, ki ne zna povedati treh stavkov, in etablirani stranki, ki ne zna strniti svojih zaslug v tri stavke? Predselekcija političnih izjav je za uporabnike na vsak način dodana vrednost, ki jo mediji še premalo izkoriščajo. Toda kdo bo o tem racionalno presojal v iracionalni dirki na dno?
Nezadovoljstva bo tako samo še več. In več ko ga bo, več bo spet potrebe po še novih in novih političnih iniciativah. Ker se vedno znova najdejo novi in novi preveč verni, optimistični Tomaži, prepričani, da bodo pa prav oni sami s svojo doslej nevideno nekompromitiranostjo, najboljšimi rešitvami, najboljšo lestvico prioritet in najboljšimi komunikacijskimi sposobnostmi za šarmiranje z razumljivimi in zapomnljivimi slogani rešili to politično pohujšano dolino šentflorjansko.